Hogwarts school of Witchcraft and Wizardry

I will only truly have left this school when none here are loyal to me. Help will always be given at Hogwarts to those who will ask for it.
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovRegistriraj sePrijava



Trenutno še ni nobenega dogodka.



Gryffindor: 0
Slytherin: 0
Hufflepuff: 0
Ravenclaw:0




Mesec: September
Vreme: vetrovno, rahlo oblačno
Temperatura: 15 stopinj






Albus Percival Wulfric Brian Dumbledore - headmaster
Minerva McGonagall - headmistress




Zasnova foruma in ideja je last
Albusa Dumbledorja. Forum je prav tako vsebinsko uredil.

Prosimo, da vsebine foruma in grafiko ne kopirate, saj je bilo v to vloženo veliko dela.


Naša pasica:

Prijatelji:



Share | 
 

 Staircase

Go down 
AvtorSporočilo
Albus P.W.B. Dumbledore
Admin
Admin
avatar

Število prispevkov : 175
Join date : 03/08/2012
Age : 21
Kraj : Hogwarts school of Witchcraft and Wizardry

ObjavljaNaslov sporočila: Staircase    Sob Avg 04, 2012 9:13 am

To so verjetno najbolj znane premikajoče stopnice. Zelo rade se premikajo in še rajši nagajajo, včasih pa kar zamrznejo za več dni in se nočejo premakniti. Včasih so milostne, včasih ne, tam pa večino svojega časa preživijo duhovi.

_________________
[You must be registered and logged in to see this image.]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://hogwartsacademy.slovenianforum.com
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Staircase    Sre Avg 15, 2012 10:25 pm

for Rhaenys

    Victoria je slonela na okenski polici in opazovala dežne kaplje, ki jih je veter podil sem in tja po oblačnem nebu. Ni bila neka zagrizena varuhinja ali ljubiteljica narave, a preprosto morala si je priznati, da jo je to temačno vreme fasciniralo. Imela je občutek, da je ves svet zaradi njega bolj depresiven in žalosten. In včasih se ji je zdelo, da nevihte ne bo nikoli konec, pravzaprav bi to dekletu ugajalo. Medtem, ko so težke dežne kaplje močile okolico Bradavičarke, se je Victoria počutila domače, in mogoče... varno. Da, ta naravni pojav je bil kot neobrušen diamant, čudovit, a grob, oster. In prav taka je bila tudi ta Spolzgadovka. Se je mogoče ravno zaradi tega počutila tako prekleto povezana z nevihto? Jo je zaradi tega sedaj navdajala toplina in ne strah pred strelami, pred gromom? Šele sedaj je razumela besede dugovnika iz vasi, kjer se je rodila. Naklonil jih ji je, ko je odgajala za vadno, ko je odhajala na Bradavičarko. Odidi, hči nevihte, je rekel in zaloputnil vrata takoj za tem, ko je prestopila hišni prag. Jo je to prizadelo? Niti malo. Deklica je bila tako rekoč vajena vsega hudega in tudi sovraštvo tega svetega moža je ni pretreslo. Mogoče se je preprosto navadila na to, da ni ljubljena. Da mogoče nikoli ne bo.In medtem, ko se je narava igrala to svojo agresivno igro nevihte, so bili učenci Bradavičarke bolj kot ne prislijeni ostati v notranjosti te stare, zatohle zgradbe in se bolj ali manj dolgočasiti. A Victoria ni bila take vrste oseba, da bi se preprosto ulegla na posteljo in čakala, da mimo nje pride nekaj zanimivega. Ne. Odmaknila se je od okna in pogledala okoli sebe. Da, res se ji ni niti sanjalo, kam naj gre. Nasmehnila se je. To odločitev bo prepsoto prepustila nekomu drugemu.
    Počasi, v ritmu dežnih kapelj, je stopala po vseh teh hodnikih do premikajočih se stopnic. Mogoče to ni bila ravno najboljša ideja za preživljanje prostega časa, a Victorii je bilo vseeno. Hotela je preprosto nekaj početi, želela se je zamotiti. ko je prispela do stopnišča, je bila še vedno popolnoma prevzeta do moči narave, od moči nevihte. In takoj, ko je stopila na prvo stopnico, je začutila, da se tla pod njenimi nogami premikajo. Take velikodušnosti pa od starega, razmajanega lesa res ni pričakovala. In ko se je naslonila na ograjo, je opazila, da ni sama. Pogledala je okoli sebe in zagledala dekle, ki je izgledalo približno toliko staro kot ona. Strmelo je v okna, ki so bil razporejena med vrati in slikami. "Torej nisem edina, ki jo dež pritegne," je rekla in svoj pogled usmerila tja kamor dekle ob njej.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Staircase    Čet Avg 16, 2012 9:43 am

    Rhaenys je sedela na enem izmed starih, neudobnih stolov v knjižnici, v naročju pa ji je počivala debela knjiga. Besede je vpijala kot spužva in vsaka je za trenutek obvisela v njenih misli, ko se je k njej stisnila druga. Njene oči so švigala od roba do roba, hitro, a dovolj počasi, da je razbrala vsako črko. Listi so se rahlo mečkali pod njenimi prsti in se obračali po njeni volji. V knjižnici je bila tišina, za kar je skrbela knjižničarka, ki je bila pri svojem delu neverjetno temeljita. Če ne bi dež bridko udarjal po šipah, bi verjetno lahko slišali padajočo iglo. Nebu se je očitno utrgalo, škrabljanje kapljic je vsake toliko preglasilo grmenje in sobo skozi okna dodatno osvetlila strela. Slišala je tiho pritoževanje nekaj deklet v ozadju, kako dež slabo deluje na njihovo počutje in kako bi dale vse, da bi se sedaj sončile ob jezeru. Rhae je morala zaviti z očmi, a šele ko se je prepričala, da ji nihče ne posveča nobene pozornosti. Šepetanje jo je zmotilo samo za minutko in kmalu se je spet posvetila knjigi. Njeni robovi so jo rahlo bodli v stegna, a ustavila se je šele, ko ji je zmanjkalo besed. Previdno je vstala, a stol je vseeno zaškripal, ko je zapazil njeno premikanje. Vrnila se je med police in knjigo pospravila na njeno mesto. Zavzdihnila je, opazujoč naslove, ki jih je v rokah držala že stokrat. Namesto novega besedila je pogled zapičila skozi okno. Nevihta se je precej razbesnela in glede na njene 'izračune' je bila vedno bližje. Od vseh vremenskih pojavov je imela nevihto najraje. Ni razumela zakaj, a tančica skrivnosti, s katero se je ozračje imelo za ponašati, je v njej zbudila nekaj kar ob sončnih popoldnevih ni čutila. Mogoče strah?
    S počasnimi koraki se je odpravila iz knjižnice in na poti prikimala knjižničarki, ki je zamomljala nekaj podobnega »A že odhajaš?« Pomislila je, da bi poiskala sobano Kar Želiš To Dobiš, tam bi zagotovo lahko počela kaj kar bi pregnalo dolgčas. Odpravila se je po stopnicah navzgor, a ko je hotela pot nadaljevala v šesto nadstropje so se stopnice pod njenimi nogami zamajale in se začele počasi premikati. Prav zdaj? Jih je vprašala v mislih in zavzdihnila. Osebe, ki je ždela na vrhu najprej sploh ni opazila. Pogled je spet usmerila skozi okno in se utopila v opazovanju kapljic. Šele, ko je oseba spregovorila se je z zdrzljajem obrnila proti njej. Svetlolasko je poskušala poiskati v predalčkih spomina, a je naletela le na prazno platno. »Ne nisi, dobrodošla v klubu.« je zamrmrala in se odpravila nekaj stopnic bližje. Ko jo je takole opazovala je predvidela, da sta nekje enake starosti, prvič pa ni bila čisto prepričana v kateri dom naj jo vtakne. Običajno je že po prvem pogledu vedela kam oseba spada, pri svetlolaski pa bo to očitno težje. Zato je nazadnje pogoltnila svoj ponos in pogledala na grb na njenem plašču. Spolozgad. »Rhaenys Haven Caverly.« se je predstavila po nekaj trenutkih tišine. V pričakovanju, da bo izvedela tudi njeno ime se je obrnila k oknu ter na hitro še enkrat ošinila dežne kaplje, ki so si utirale pot po steklu, nato pa pogledala Spolozgadovko.



{Bedn post, vem, sorry -.-' In do znaj sem skoraj vsakega na tem forumu začela z neko knjigo. Domišljija na vrhuncu, res. -.-'}


Nazadnje urejal/a Rhaenys Haven Caverly Tor Avg 21, 2012 6:03 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Staircase    Pet Avg 17, 2012 6:22 am

    Pokimala je in se grenko nasmehnila, nato pa je pogledala temnolasko. Temnolasko, ali pač? "Ti je že kdo povedal, da imaš izjemno neoprijemljivo barvo las?" je, kot vedno, povedala točno to, kar je imela na jeziku. Njen glas je bil hladen, braz kapljice kakršnega koli čustva. Torej enkrat za spremembo ni bil zloben. A Victoria se je zaradi vremena počutila tako prekleto dobro, da preprosto ni mogla biti slabe volje. Na obraz ji je ušel kanček iskrenejši nasmeh in v njenih očeh se je sedaj lahko opazila -čeprav neznatna je vsaj bila tam- iskrica. "Caverly... Ravenclaw, kajne?" je vprašala, a pravzaprav ni potrebovala odgovora, dekle jo nosilo uniformo. To dejstvo je Spolzgadovko na nek način razveselilo: izgledalo je pač, da je bila njena sogovornica ena tistih, ki so vedeli, kje je njihivo mesto na svetu. Nekatere učenke niso nosile uniforme, da bi se lahko oblačile po modi in to se je Robin zdelo skoraj absurdno. Moteče, preveč so opozarjale nase. Ne, ni bila ljubosunma. S svojo prelepo postavo in čudovitim obrazom je tako ali tako vzbujala preveč pozornosti. "Victoria Robin Moseley, peti letnik, Slytherin," se je tudi sama predstavila in Haven podala roko. Dekle, ki je -vse je kazalo na to- prihajalo iz Ravenclawa, je premerila s pogledom in se ustavila na njenem obrazu. Kdor bi rekel, da je Rhayes običajno dekle, bi moral biti slep. Prav tako pa bi bil nori tisti, ki bi trdil da ni lepa. Lepa... na nek čuden, Victorii neznan način. Glavo je rahlo nagnila v lepo, a bila je visoko dvignjena, kot vedno. "So ti stopnice prekrižale načrte? Kam si bila namenjena?" je vprašala in se spet naslonila na ograjo stopnic, ki so se premikale s hitrostjo polža. Kot pokvarjeno dvigalo. Victoria Robin se je ozrla okoli sebe, a preprosto ni se mogla osredotočiti na karkoli drugega kot na neenakomerno padanje dežnih kapel. "Obožujem nevihto," je kot začarana izdavila, "Pravzaprav obožujem vse, kar je povezano z dežjem in vetrom. Ampak nevihta... grom in strela... preprosto prevzame me. Ne znam opisati z besedami, ta občutek je prezapleten, preprosto.. strahospoštovanje čutim do narave, ko nam jo takole zagode. Ampak resnično uživam v dežju. Najraje bi stekla ven in se mu prepustila," je dokončala in si šla z roko skozi lase, tako da jih je umaknila nazaj na hrbet. Zalesketali so se v soju svetilk, medtem ko se je sonce skoraj popolnoma skrilo za obzorje.


[ah poglej moj zmazek, groza, da te kap. nina, ane?]
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Staircase    Sre Avg 22, 2012 2:20 am

    Dekletove prve besede so bile nekaj kar res ni pričakovala. Sama sebe je imela preku glave s svojo previdnostjo in vedno jo je presenetilo, ko je kdo ubesedil vsako svojo misel. Čeprav se to ni zgodilo prvič, se pač ni mogla navaditi. Biti nekdo kot je ona, je bilo zahtevno, a kot večina pač ni mogla s svoje kože. Prikimala je in se skoraj nasmehnila ob njenem tonu. Spet je imela srečo. Pričakovala je, da bodo Spolozgadčani do nje nesramni, pa je spoznala že dve predstavnici omenjenega doma in nobena se ni izkazala za uresničitev govoric. »Ne, prva si ki je opazila.« ji je uspelo odvrniti z podobno strukturo glasu. Majhen, a iskren nasmešek ter skoraj neznatna iskrica v svetlolaskinih očeh ji nista ušla. Vedno je bila dobra opazovalka in mogoče ji je ravno to pomagalo prilesti v šesti letnik. Nekoliko ponosno je prikimala. »Ja.« je še pritrdila, kot da Victoria ni razumela kimljaja. Spet ga je malce polomila. Toliko o moji previdnosti … Zdaj bo mislila, da jo ima za neumno. Ustavila se je, da ne bi zavzdihnila in ji segla v roko. »Me veseli.« je dejala med rahlim stresljajem. Peti letnik. Robin je izgledala starejša, a očitno Rhae še ni izučilo: 'ne sodi knjige po njenih platnicah'. Malce jo je spominjala na sestro, nihče na tem svetu ne bi mogel reči, da ni izjemo lepa in bila je tiste vrste lepota po kateri je Haven hrepenela že od malega. Saj se je zadovoljila s tem kar ima, toda želeti več, še nikogar ni ubilo, kajne? »Dolgčas me je ubijal pa sem hotela pogledati kaj bi se našlo v sobi Kar Želiš To Dobiš. Ti?« se je glasil njen beden odgovor. Iskrenost je bila neke vrste njena vrlina, a za razliko od drugih je bila zaradi nje še bolj ne primerna za družbo. Potem pa so bili tukaj momenti kot je ta, ko ji ni preostalo drugega, da vsaj poskuša dobro izpasti in sogovornika/ce ne uniči zaradi svoje premišljenosti. Spet se je ozrla k oknu, dežne kapljice, hip svetlobe, grmenje – vse kar je prinesla nevihta. Tole bi lahko opazovala do konca življenja pa se ne bi naveličala. Očitno ni bila edina tega mnenja, čeprav je Robin to opisala veliko bolj poglobljeno. "Obožujem nevihto. Pravzaprav obožujem vse, kar je povezano z dežjem in vetrom. Ampak nevihta... grom in strela... preprosto prevzame me. Ne znam opisati z besedami, ta občutek je prezapleten, preprosto.. strahospoštovanje čutim do narave, ko nam jo takole zagode. Ampak resnično uživam v dežju. Najraje bi stekla ven in se mu prepustila," Kimljaj za katerega ni bila prepričana, da ga je Spolozgadovka opazila, je poudaril znank strinjanja. »Mhm, res ne vem kaj ljudje vidijo v soncu, ko pa je tole stokrat lepše.« je začarano zamrmrala in se rahlo zdrznila, da bi se rešila bednih misli. Saj navsezadnje sanjari o vremenu. Z nasmeškom se je obrnila proti Victorii. »Moram priznati, da če bi stopnišče ustavilo plane še koga drugega bi bil neverjetno očaran nad najina mnenjema o nevihti.« je dejala s kačkom sarkazma. Upala je, da je dovolj očitna, da bo njena sogovornica ugotovila, da se šali. A glede na vse v to ni dvomila. In stopnice so si očitno vzele čas in se jim nikamor ne mudi, zato bosta še nekaj časa tukaj.


{Jap, it's me xD Ne ti meni o zmazku, ker že cel teden nisem pisala in slabše verjetno ne bi šlo -.-' }
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Staircase    

Nazaj na vrh Go down
 
Staircase
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Hogwarts school of Witchcraft and Wizardry :: Hogwarts :: Sixth floor-
Pojdi na: