Hogwarts school of Witchcraft and Wizardry

I will only truly have left this school when none here are loyal to me. Help will always be given at Hogwarts to those who will ask for it.
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovRegistriraj sePrijava



Trenutno še ni nobenega dogodka.



Gryffindor: 0
Slytherin: 0
Hufflepuff: 0
Ravenclaw:0




Mesec: September
Vreme: vetrovno, rahlo oblačno
Temperatura: 15 stopinj






Albus Percival Wulfric Brian Dumbledore - headmaster
Minerva McGonagall - headmistress




Zasnova foruma in ideja je last
Albusa Dumbledorja. Forum je prav tako vsebinsko uredil.

Prosimo, da vsebine foruma in grafiko ne kopirate, saj je bilo v to vloženo veliko dela.


Naša pasica:

Prijatelji:



Share | 
 

 Dragon Pavillion

Go down 
AvtorSporočilo
Albus P.W.B. Dumbledore
Admin
Admin
avatar

Število prispevkov : 175
Join date : 03/08/2012
Age : 21
Kraj : Hogwarts school of Witchcraft and Wizardry

ObjavljaNaslov sporočila: Dragon Pavillion   Sob Avg 04, 2012 8:45 am

Je velik stadion, obkoljen z tribunami ter šotorom, narejen prav za trišolski turnir. Tam je ponavadi prva naloga: premagati zmaja in mu vzeti jajce. Stoji na samotnem kraju severno zahodno od prepovedanega gozda in je - če ga ne rabijo - zapuščen.

_________________
[You must be registered and logged in to see this image.]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://hogwartsacademy.slovenianforum.com
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pet Avg 17, 2012 12:39 am

Še ne oblačen dan na akademiji. Nič posebnega se ni dogajalo. Zbujanje, pouk, kosilo, pouk, treninga. Kaj pa narediš potem? Nja bi se družili z prijatelji ali pa šli na zmenek z punco. Kaj pa naj bi naredil Will? Vsakega "prijatelja" zabije, užali ali pa pretepe. Glede deklet.. Ni še bil zaljubljen. Sex za eno noč.. Nobena več noče. Torej kaj ti ostane? Očitno polet na metli. Že dolgo ni letel, saj je komaj spet prišel na šolo, med bunkeljni pa je bilo to prepovedano. A ko se je vsedel na njegovo metlo, je ugotovil da ni pozabil ničesar. Ali pa je bila kriva metla. Konec koncev je vseeno. Še zadnjič je čevje potegnil po travi, potem pa vzletel. Malo čez gozd in nad oblake, kjer je lahko zakričal. Že dolgo ni sprostil tte energije. Pri boksu je šla ven drugačna, tukaj pa.. Drugačna. Spet se je začel spuščati in je pristal malo pred Hangridovo kočo. Metlo je prislonil na hišo in potrkal. Z Hangridom se je super razumel, saj je oskrbnik čuval njegovo žival. Nista pa veliko govorila, saj Will ni bil ravo najbolj zgovoren in Hangrid je to razumel. Končno so vrata škripnila in vrata je odpru polvelikan z brado. Will se je nasmehnil."Samo malega sem prišel zdivjat." mu je pojasnil. Hangrid se je zasmejal in gapovabil v hišo. Coocoo se je zvijal v kletki, a ko je videl Willa je obstal. Ta je kletko odpru in ga vzel ven, na ramo."Hvala. Čez uro, dve ti ag pripeljem nazaj." se je zahvaliu oskrbniku, ki je le pokimal in se spet posvetil kuhanju. Fant, je z zmajem na rami odšel iz hiške in se spet usedel na metlo ter se dvignil v nebo,zmaj pa je letel za njim. Čeprav je bil sovje velik, je letel hitro. Po nekaj minutah sta prišla do zapuščenega zajevega pavilijona. Will je komaj čakal na nov turnir. Mogoče se bo na tega celo prijavil. Skozi stare deske sta se z zmajem znašla v areni. Metlo je odložil in se po nekaj skokih po skalah, približal sredini. Coocoo se je oprijel verig na vrhu in čakal na lastnikov znak. Will je iz žepa plašča potegnil pergament in pero, na koncu pa še palico z katero je izrekel urok da je pero oživelo in začelo pisti pismo. Po nekaj minutah je zaslišal zvoke. Glasno je zaklel in vse pospravil nazaj v žep, obdržal pa le palico."Kdo je tam?!" je naglas vprašal. Ni se bal, le pripravljen je hotel biti na urok.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pet Avg 17, 2012 1:42 am

    Oblaki so se že ves mesec gnetli na nebu, a danes na srečo in deževalo. Značilno Septembrsko pa je zunaj pihalo, kar je malce shladilo ozračje. Dobrih petnajst stopinj, ki so jih izmerili v okoli Bradavičarke, je bilo Drznvraanki prav po godu. Nikdar ni marala tistih vročih poletnih dni, ko se nimaš kam za dati in ves tečen sediš doma pred ventilatorjem. V rokah je držala knjigo o urokih in vsaj deset jih je že označila z barvnimi listki, da bi jih kasneje preizkusila. Čaranje je bilo zanjo kot dihanje, poleg znanja je bilo edino, ki ji je pomenilo toliko, da brez njega ne bi mogla živeti. Res si ni znala predstavljati, kako bi delovala kot bunkeljka. Verjetno bi končala kot ena tistih stark, ki umrejo v družbi petdesetih mačk. Zdrznila se je in se spet posvetila urokom. V eni orki je vrtela palico, zaradi česar jo je še bolj mikalo, da bi katerega od urokov izrekla na glas. Toda soba je bila premajhna in ni hotela česa uničiti. Tako je pograbila svoj plašč in se zavila vanj. Iz doma je izginila v nekaj minutah, a pot po akademiji je nadaljevala bolj počasi, se vsake toliko nasmehnila kateremu duhu iz slike. Kmalu se je znašla pred velikimi vrati in jih odrinila. Veter ni čakal in ji je takoj razmršil lase, ki si jih je pozabila speti v čop. Zavzdihnila je in pogledala na svoje zapestje, kjer je običajno počivala gumica za lase, a tokrat je ni bilo. Z roko si jih je za silo popravila, medtem ko je pot nadaljevala mimo Prepovedanega gozda. Med drevesi se ni hotela igrati z uroki, poleg tega pa ji Prepovedan gozd ni najbolj dišal. Ustavila se je ob velikanskem stadionu. Turnir je spremljala vsako četrto leto, zato ji je bil paviljon precej domač. No, tribune. Zmajev v tem času še ni bilo in sem ni zahajal nihče. Izgledalo je kot popolno mesto za vajo nekaj urokov. Stopila je skozi luknjo v starih deskah in e znašla za tribunami. Knjigo je odložila na enega od sedežev in zaslišala korake. Pogled je usmerila proti sredini stadiona, kjer je med skalami ždel nek fant, ki ga ni poznala. Okoli njega je letal zmajček v velikosti sove. Presenečeno je pogledala in po nesreči prevrnila knjigo, ki je zadonela ob stiku s tlemi. Prekleto, je zaklela v mislih, upajoč, da temnolasec tega ni slišal, a bilo je že prepozno. Opazila je, da se je dotaknil svoje palice, kar ji je na obraz pričaralo majhen nasmešek. Lahko bi pobegnila, če bi sedaj izginila ne bi bilo posledic, a odhod je bil beda izbira. Stopila je mimo tribun in spretno preplezala nekaj skal, da se je stavila nekaj metrov stran od njega. »Oprosti, nisem te hotela motiti.« je zamomljala in s pogledom opazovala majhno živalco, ki je za trenutek počenila na fantovi rami. Upala je, da ne bo dobila preveč jeznega odziva, a ni imela namena oditi. Poleg vsega je bilo tukaj notri topleje, saj je veter le s težavo prišel mimo skal, tribun in šotora. Nekako je bilo tole popolno zavetje pred septembrskim vremenom.


{Sorry, za tale shit, navdih mam dans na nuli -.-'}


Nazadnje urejal/a Rhaenys Haven Caverly Pet Avg 17, 2012 3:22 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pet Avg 17, 2012 2:14 am

Zdaj se je senca začela pomikati naokrog in ni bila več pri miru. Will jo je pozorno spremljal z očmi, a njenega lastnika ni videl.Prekleto. je v mislih zaklel in dvignil palico proti senci, pripravljen na hromi. A nekdo je očitno imel srečo. Nekaj metrov od njega, je na tla skočila punca, njegovih let, mogoče mlajša? Na koncu jezika je imel že urok a se je zadržal, palico ki je imel upirjeno naravnost proti njej pa je pospravil šele po polminutnem gledanju iz oči v oči. Šele ko se je prepričal da zagotovo ni jedka smrti ali pa njegova zmešana teta(lol, xd) je palico spet pospravil nazaj v žep."Če se ne motim tega ne bom več rabil. Upam." je mirno dejal dekletu z razkruštranimi lasmi, ki jo je enkrat že videl na hodnikih. Nikoli ji ni posvečal preveliko pozornosti. No ja, njej ne, pač pa njeni zadnjici ki se je lepo migala. Kasneje ga tudi ta ni več zanimala saj se je bližal konec šolskega leta. Na dekle je pozabil. Zdaj pa je spet stala tukaj, enaka, le on je bil drugačnih misli. Ni mu šlo več samo za sex kot pred dvema letoma. Zdaj je končno spregovorila. Z opravičilom, seveda. Bila je ali iz pihpuffa ali pa iz Drznvranna. Gryffindomca bi takoj prepoznal, kače pa se tako ali tako nikoli niso opravičevale."Pa si me." je siknil a se je takoj ugriznil v jezik, da ga je zares zaolelo. Je res bil spet nesramen? Ni mogel držati jezika za zobmi niti sekundo? Kaj je bilo narobe z njim? Z roko si je hitro šel skozi skuštrane lase in jo pogledal v oči."Mislim.. Oprosti. Zmotila nisi nič pomembnega." se je hitro opravičil. Če bi ga zmotila pri čem pomembnem, kot je mastrubacija, bi se res jezil, a zmotila je le pisanje pisma. Popravil si je plašč doma, ki je bil pravzaprav edino kar je kazalo da je z Bradavičarke. Spodaj je imel navadna oblačila. Šele zdaj je začutil kremplje ki so se rili vedno bolj vanj. Pogledal je proti zmaju ki je neutrudno gledal proti dekletu. Ko je videl jezen pogled lasnika, je oprijem spustil in odletel stran. Will se je torej lahko posvetil rdečelaski. Stopil je nekaj korakov bližje proti njej."William Thompson, 7.letnik, Gryffindom." se je predstavil, kot je bila navada.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pet Avg 17, 2012 2:42 am

    Opazovala je konico njegove palice, pripravljena, da tudi ona ven potegne svojo, čeprav je bila prepričana, da do tega ne bo prišlo. In imela je prav, kot vedno. Fant je po kratek pogledu pospravil palico in ji namenil nekaj besed: »Če se ne motim tega ne bom več rabil. Upam.« Rhaenys je prikimala. »Ne zaradi mene.« je rekla, nekoliko plašno. Enostavno ni mogla s svoje kože in neznancem ni zaupala. Čeprav se ji je zdelo, da je temnolasca že opazila naokoli. Zdel se je starejši, njen letnik zagotovo ni bil, vse je poznala po imenu, kar ga je postavilo v sedmi letnik, torej zadnje leto na Bradavičarki. Na njegov plašču je opazila rjovečega leva, kar je pomenilo, da je iz Gryffindora. Vsaj Spolozgad ni, je pomislila nekoliko olajšano. V primeru, da bi tukaj takole srečala kačo le-ta verjetno ne bi pospravila palice, ali pa bi jo uporabila že takoj, ko je zaslišala zvok. Toda od Gryffidorca je najprej dobila odziv, ki bi ga pripisala zelenemu domu. Že je hotela vprašati pri čem, ga je zmotila, ko si je z roko še bolj razmršil lase, in se popravil. Na obrazu je začutila nejeveren izraz. Tole se nikakor ni skladalo in premišljeno dekle kot je bila, bo besede še nekaj časa mlela v mislih. Toda ostala je tiho, z olajšanim nasmeškom, saj je upala, da bo prostor kmalu imela zase. Tiste uroke bi res rada spravila na plano, da vidi kakšni so odzivi, a Gryffindorec ni kazal namena, da bi zapustil stadion. Med predstavljanjem se ji je približal. »Rhaenys Haven Caverly, šesti letnik, Rvaenclaw.« je odvrnila in zamomljala nekaj podobnega »Me vesli.« Pogled ji je obstal na zmajčku. »Domača žival? Prelep je, kako mu je ime?« si je drznila vprašati, medtem ko je s pogledom spremljala kako se zmaj dviga nekaj metrov nad njima. Spominjal jo je na njenega čuka Rhaega, ki je bil za razliko od ostalih sov isto črn. Mogoče bi se z zmajem ujela, a v to ni bila prepričana. Ne družabna kot je Drznvaanka bila, se ni spomnila nobenega vprašanja več. Upala je, da bo Williamu to bolje uspelo.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pet Avg 17, 2012 3:02 am

In kot ponavadi se ni zmotil. Bila je iz Ravenclawa. Tiha, mirna in zadržana. No ja, če skok pred palico pomeni mirna. Tiha pa je vsekakor bila, saj je komaj razumel besedice Me veseli. Tudi njega je ampak namesto da bi se ponavljala, je samo pokimal. Zanimivo pa je bilo da je bila leto mlajša. Izgledala je starejša, ampak videz očitno lahko vara. Zdaj je načela temo. K sreči, saj bi bilo drugače malo neprijetno. Narahlo je pokimal."Nima vsak takšne." je potrdil njeno domnevo, da je zmaj res njegova žival. Če bi rdečelasko poznal dlje, bi izustil kakšno pripombo za osvajanje kot je naprimer:'je prelep, a niti približno tako kot ti.' K sreči.. Se je zadržal. Čeprav misel niti ne bi bila tako napačna.. Ampak to reči plašni drznvranki. Kvečjemu bi ga klofnila in odšla stran, tega pa ni hotel. Na Bradavičarki ni imel veliko družbe, in kadar je lahko govoril z nekom takšnim kot je ona, je bilo lepo saj tudi on ni bil izstopajoče narave. Miren pogovor ni še nikomur škodil. Je bilo pa vprašanje, če si ga želi tudi ona."Coocoo je." je še odgovoril na vprašanje po imenu."Saj zna dat taco, le do tujcev je nezaupljiv." KONČNO! Normalen stavek je prišel z njegovih ust, in celo ni bil sarkastičen ali zloben. Bil je mišljen v hecu, da se nekako oba sprostita. "Pa ti? Imaš kakšno žival?" Je trenutek normalnosti res že tako zgodaj minil? Spet je zastavil neumno vrašanje. Če ima žival? Vsak čarovnik jo ima, zaboga."In kako to da si prišla sem?" je še vljudno vprašal in mislil nadaljevati z vprašanjem: ali ne sedite vi drznvranci raje za knjigami? pa se mu je to vprašanje le zdelo žaljivo, to pa do prestrašene punčke ni hotel biti."Si z metlo ali peš?" je še vpraša. Ni hotel tiste neprijetne tišine, ki seka oblak na dvoje. Upalje samo, da ni prevsiljiv. Hotel je normalen pogovor, če že ni normalno prizorišče le tega. Dva čarovnika sredi skal v paviljonu. Zgodilo se je že kaj bolj čudnega. Upam.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pet Avg 17, 2012 6:04 am

    Pogleda ni odmaknila od zmajčka. Saj bi mu rekla zmaj, a njegova velikost jo je pripravila do tega, da ga je v mislih klicala pomanjševalno. Toda njegov izgled ni bil zato nič manj občudujoč. Njegova krila, so med mahanjem ujela nekaj žarkov sonca, ki jim je uspelo posijati skozi oblake. Odtenki rdeče, ki so se prelivali na njegovem trupu so mu dajali neko edinstvenost. Videla je že zmaje, bratov prijatelj je bil službeno krotitelj teh zverc in nekoč jo je Collin odpeljal s sabo, ko ga je šal obiskati. Večina je bila ogromnih, zaprtih v kletkah z rešetkami ojačenimi z uroki. Rhaenys je bila presunjena, zmaji so bili prečudoviti in neverni hkrati. Lahko bi te zažgali dobri sekundi, a lahko so bili tvoji najboljši prijatelji, kot se je izkazalo pri Will-u in Coocoo-jem. Zmajeve smaragdno zelene oči so se spogledale z njenimi in opazila je neke vrste razumnost, ki jo malokdaj dobiš še pri ljudeh. Mogoče bi si mogla tudi sama omisliti podobnega hišnega ljubljenčka. Ko konča Bradavičarko verjetno.
    Z očmi se je spet ustavila na Williamu in prikimala. »Ne, res ne.« je zamomljala, tokrat precej glasneje od 'Me veseli'. Njen nežen smeh je za hip napolnil stadion, a potihnil, ko je spregovorila. »Potem je pa pridem zmajček.« je dejala in vsake toliko ošinila živalco. »Koliko pa je star? Nekam majhen je …« je previdno dejala. V pogovorih se ji je vedno zdelo, kot da hodi po jajcih, en napačen korak in bo počilo. Sogovornika ni nikoli hotela užaliti in ravno zato je tako previdno izbirala svoje besede. Zdelo se je, da se tudi Gryffindorec zadržuje. »Čuka. Rhaego.« je odvrnila z nasmeškom. Pred nekaj dnevi ga je poslala k družini in i se še vrnil. Mama ga je verjetno spet napitala s ptičjo hrano in še nekaj dni ne bo mogel leteti. Stokrat ji je že rekla, da ne prenaša sončničnih semen, pa ji očitno ni bilo jasno. »Iskala sem malce tišine.« se je napol zlagala. Ni se mogla pripraviti, da bi mu zaupala, da je sem prišla, da bi poizkusila nekaj urokov. »In ti?« je še dodala, da ne bi samo dogovarjala. »Peš … ti pa očitno z metlo.« je pomignila proti metli, ki je ležala na sredi stadiona, kjer je Will očitno stopil na trdna tla. Sedla je na eno od skal za sabo in se nasmehnila temnolascu.

Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Sob Avg 18, 2012 12:09 am

Zdaj jo je razumel že malo boljše. Imela je nežen glas, a jo je vseeno slišal. Čez sekundo se je zasmejala. Nežen smeh je napolnil stadion. Imela je lep ton, in zagotovo je znala čudovito peti. Ljubek glas in nežen smeh sta se skladala z njeno podobo in značajen. Res prisrčno dekle. Hitro je streznil misli. Zaboga, saj ja ni bil tak tip da bi se mu zdelo dekle ljubko. A ona je bila očitno drugačna od drugih. Izjema. Tako kot on. In zmaj, po katerem je povprašala."Okoli 14 let. Majhen je zaradi genetske napake. Mama je zato jajce odvrgla." Je hitro pojasnil in upal da ni imel preveč živčnega glasu, čeprav se mu še sanjalo ni zakaj bi lahko bil. Živčen namreč. A to dekle je nanj očtno tako delovalo. Zazdelo se mu je da je tudi ona previdna pri pogovoru. Oba sta se bala kaj reči, a kljub vsemu je bil Will malo bolj samozavesten.Daj no.. Spravi se k pameti. Ženska te še ni nikoli zmedla. Si je zabičal v mislih, čeprav si ej bilo lažje misliti, kot to zares storiti."Čuka? Lepa žival. Mogoče bi ju lahko spoznala?" Zdaj ej bil prepričan da se ne zna več pogovarjati z dekletom. Lahko bi ju spoznala? Najraje bi se oklofutal."Tišine? Tukaj je res pravi kraj za to ja. Upam da te nisem zmotil pri.." Pri čem jo je zmotil?"Pri uživanju v tišini." je potem previdno nadaljeval. Sam je prišel sem, da pošlje pismo a ni hotel za to v sovji stolpič, ker je bilo tam nekaj osebkov ki jih ni hotel srečati."Zdivjat sem prišel zmaja in pa, tako kot ti, uživat v tišini. Nič pametnega ni tukaj, je pa kraj kjer ponavadi ne srečaš nobenega. Večkrat sem tukaj. Ti?" pogovor je moral steči v neko smer."Ni do sem dolga pot?" Očitno za nekatere ni. Will je bil pač vedno lenoba kar se je tikalo hoje. Zdaj se je usedla na skalo in se nasmehnila. Je to da se je usedla, pomenilo da ne bo odšla in da je ni pri niemer zmotil, ter je ne moti da je tukaj? Upal je da se ni zmotil, saj je stopil par korakov proti njej in se usedel na skalo nasproti nje, oddaljeno vsaj kakšen meter."Si se prijavila za predstavnico študentov?" je vprašal saj se mu je zdela natančno takšna, kakršno so iskali. Počasi se je približal tudi CooCoo in se usedel na skalo ob njiju ter ju gledal. Will pa ga ni pogledal nazaj, saj je bil prezaposlen z njenimi lepimi očmi."Kako to da si na Bradavičarki, še preden se je začel pouk?" je vprašal, čepravje bila večina iz njenega doma, tukaj že več tednov pred začetkom pouka.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Sre Avg 22, 2012 5:37 am

    Zakaj se ji je zdelo, da tole ne vodi nikamor? Oba sta bila očitno malce živčna, noben ni točno vedel kaj naj reče. Slutila je, da tudi Will najprej premelje besede in jih šele nato izreče. Mogoče je bilo ravno to, da sta si podobna potreben faktor za sprostitev, a Rhaenys je bila pač Rhaenys. Družbene lestvice se verjetno sploh ni dotaknila, glede na Williamov videz pa tega ni mogla reči zagotovo. Saj ga je že videla okoli v šoli, vedno samega, res je, ampak ni se poglabljala v družabna življenja drugih. In ja morala je priznati, da bi na lepoti lestvici Will pristal precej visoko, čeprav bi to priznanje služilo samo njej, ker si ga ne bi upala ubesediti. Sploh pa, možnosti, da on misli enako so bile 1 proti 30.000. Kar, če si bil pameten ali ne ni kazalo dobro. Z njeno previdnostjo in premišljenostjo pa je kot vedno vse še poslabšala. Opazila je živčen ton v njegovem glasu in se prepričala, da ni kriva ona. Saj ne more biti živčen zaradi nje, kajne? »Ah, potem takem pa še dobro, da ima tebe.« je dejala in besede podkrepila z iskrenim nasmeškom. Nadnju je padal tišina, ki jo je vsake toliko prekinil Coocoo-jev zamah z krili ali kaj podobnega. Haven je dvignila pogled iznad skale in se hip ujela Williamove oči. Z nasmeškom je odmaknila pogled in si šla z roko skozi lase. »Če ga Coocoo ne bo zažgal, z veseljem.« je odvrnila in si nervozno grizla ustnico. Kotičke ustnic je zavihala, da bi temnolasec ugotovil, da se bolj kot ne šali. »Ne, ne. Prej si bil tukaj, tako sem kvečjemu jaz zmotila tebe. Oprosti.« je hitro rekla. Upala je, da ga s tem ni pripravila do tega, da jo nažene. Rana ura, zlata ura. Kdor prej pride, prej melje … »No, ja. Tukaj nisem prvič, če to misliš.« Stadion ni bil ravno prostor, kamor bi se vračala, toda ko je potrebovala tišino in samoto je vedela, da je vedno tukaj. »Ni tako hudo. Po celodnevnem branju sem se morala malce pretegniti.« je priznala. Nikoli ni bila lena glede športa, čeprav je bila raje za knjigami. Toda po prekomernem branju paše malo svežega zraka. S pogledom ga je spremljala, ko je sedel na skalo oddaljeno približno meter. Spet sta se spogledala, toda tokrat je pogled zadržala malce dlje. »Ne verjamem, da sem ravno to kar iščejo.« je odvrnila in skomignila. Sploh ni pomislila na kaj takšnega. Enostavno ni se predstavljala kot predstavnica. Zagotovo bodo našli koga boljšega. Potem pa se je spomnila, da je šla mimo table za prijave in videla njegov priimek. Tam je slišala za Thompsona. Malce širše se je nasmehnila. Pozornost je prestavila na zmaja, ki je pristal na skali ob njima in ju opazoval. Še vedno je bila fascinirana nad živalco. »Moji starši so odšli ne neko potovanje in hiša ni varna, če sva z bratom sama.« je pojasnila. Toliko se smehljaš, da bo mislil, da si zadeta! Je nič kaj spodbudno pomislila, a kotički njenih ustnic so ostali zavihani navzgor.


{Oprosti za tale zmazek, samo sem budalo, pa očitno ne znam uporabljat tipkovnice, ker sem zbrisala celi post preden sem kliknila pošlji. Obožujem se res, In potem je nastalo tole, za kar mi je res žal -.-' }
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Ned Avg 26, 2012 12:32 am

Oboževal je njen nasmeh. Bil je prisrčen pa še nikoli ni izginil z njenih lic. Smehljala se je sramežljivo pa vendar je bil nasmeh dovolj jasen da je bilo moč opaziti njene bele zobe. Ustnice so naravnost vabile k poljubom, ki si jih je želel od prvega trenutka. Ob teh mislih si ni mogel pomagati da se ne bi nasmehnil. Pa nehaj se že smejati. Bo mislila da si neumen. Začni z neko normalno temo. se je moral hitro opomniti. Z roko si je šel skozi lase in si jih skuštral, potem pa jo spet pogledal. Rekla je nekaj najboljšega za izpeljavo."Imaš brata?" je vprašal z rahlim navdušenjem saj ga je imel tudi sam. 3 če smo natančni. Naj jo še naprej spašuje o družini? Bo vsiljiv?"Hodi na Bradavičarko?" se mu je zdelo še najboljše vprašanje. Upal je samo, da ne preveč vsiljivo."Tudi jaz imam brata. Tri." je rekel v smehu in roka mu je spet zašla med lase in tam ostala. Skozi lase jo je pogledal v oči in malo počakal. Kaj je čakal, ni vedel. Vrjetno na deževje ki se je bližalo, če je sklepal po obakih in strelah ki so se bliskale med njimi. Na hitro je pogledal naokoli."September." je tiho zagodel od nejevolje. Lepo bi se bilo stiskati k njej ob dežju a imel je občutek da tega ni hotela. Pobožal se je po bradi, ki je bila malo neobrita a zaradi tega ni izgledal čudno. Potiho, prenatiho da bi ga slišala, je zaklel in jo pogledal."Deževalo bo. Greva od tukaj do gradu, ali se skrijeva?" Prva možnost.. Predolgo bi rabile razen če bi oba letela z njegovo metlo, kar mu je bilo všeč ravno tako kot druga možnost, da se skrijeta med tribune, ki so pod streho in tam čakata na konec."Ali pa se pustiva premočiti, zboliva in obleživa v postelji. Pouka tako ali tako še ni, izognil se bom samo tekanju po šoli." Spet je pogledal naokoli. Ni si mogel pomagati, saj bi drugače enostavno naredil kazaradi česar bi ga sovražila. Med kamni je zagledal knjigo. Počasi je vstal ter naredil par skokov med kamni ter pristal ob knjigi ki je bila umazana in v robovih malo strgana. Dvignil jo je in jo na hitro pregledal. Med listi je bil tudi lični rokopis ki pa ga ni zanimal. Raje je pogledal prvo stran. Na hitro se je nasmehnil ter pogledal drznvranko."Tvoj dnevnik?" je vprašal v smehu ko je prebral njeno ime."Lahko preberem?" je še dodal in njegov nasmeh je postal bolj sproščen in nagajiv.

Ne morem ti povet kak žau mi je za tale post -.+
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Pon Avg 27, 2012 6:48 am

    Stadion je vsake toliko razsvetlil blisk, ki je razrezal nebo, tišino pa je pobral grom, ki ga je spremljal. Dež se je bližal v tem ni bilo dvoma, a morali si bomo priznati, da za razliko o drugih nekateri uživajo ob 'gredem' vremenu. In Rhaenys je bila ena izmed teh. Nevihto je imela najraje od vseh vremenskih pojavov. Bilo je veliko boljše kot sončni dnevi, ki so se vrstili v poletju. Mogoče je ker jo je navdajala z nekim strahospoštovanjem, ali preprosto zato, ker so jo zvoki kapljic ob spremljavi grmenja pomirjali. Kakorkoli si vzel, je veliko raje ležala v postelji opazujoč kako se dežne kaplje vijejo po oknu, kot sedela zunaj na klopci in mežikala ob sončni svetlobi. Toda to ni bilo pomembno ta trenutek, o nevihtah se bomo pogovarjali, čez nekaj časa, ko se bo dejansko spustila nad Bradavičarko. Trenutno je bil William pomembnejši od katere koli nevihte. Čutila je rahlo vročico, ki se je vila z enega lica na drugega kot njene pegice in lahko bi stavila, da se je na tem mestu pojavila rdečica. Poskušala jo je prekriti z nasmeškom, a najverjetneje je to samo podprlo njene ličnice in tako zardelost še bolj poudarilo. Vse samo zato, ker je vsake toliko opazila njegov pogled, ki je za več kot samo sekundo ostal na njej in je torej ni samo ošinil, ko se je s pogledom sprehajal od svojega zmaja do neke druge zanimive točke na stadionu. No, mogoče je bila ona ta druga točka … mogoče. Prikimala je. »Na Bradavičarko je hodil, zdaj dela kot učitelj obramb pred mračnimi silami v Durmstrangu.« je pojasnila in se nasmehnila. Njegov navdušeni ton, jo je enostavno prisilil, da pokaže svoje bele zobe, ki jih je vsake toliko spustila iz teme za ustnicami. »Tri? Mlajše ali starejše?« je vprašala. Ni si mogla predstavljat, da bi se mogla ubadati z tremi Collini. Že en, je bil njen brat prava zgaga. V spomin si je priklicala njegovo obličje in se nehote spomnila na vse prepire, vse norije, preprosto vse kar v čemer sta bila skupaj. Kljub temu, kako jo je včasih razjezil ga je imela rada. Pa saj je bil družina in je bilo to precej samoumevno. Ob njegovih besed je pogled dvignila k nebu in se zastrmela v sive oblake. Sivina je tako prekrila modrino, s katero se je običajno ponašalo nebo. Na licu ji je pristala kapljica in takrat je vedela odgovor. »Do akademije ne bova prišla pravočasno, tako nama ostaneta zadnji dve možnosti. In strinjam se, da od mokrote ne bova imela nič dobrega tako, da sem jaz za skrivanje pod tribunami.« je rekla in si obrisala kapljico. Te so se počasi gostile in tla pod skalami in okoli njih obarvale v temno različico rjave. Slišala je tih pok, ko je Will pristal na tleh poleg skale s katere je skočil in ga opazovala, ko se je odpravil proti knjigi, ki jo je spustila na tla, ko je prišla. Zavzdihnila je in mu sledila. Skale je preplezala z precejšnjo lahkoto nad njeno glavo pa je letel Coocoo. Pristala je ob temnolaščevem boku in pogledala knjigo. »Lahko prebereš, saj ni moj dnevnik, ampak knjiga urokov.« je odvrnila, a zase obdržala dejstvo, da je iz Prepovedanega oddelka. Tudi nekaj urokov črne magije je bilo noter in ta je bila edina vrsta magije, ki je še nihče ni čisto raziskal. Zato je bila toliko bolj zanimiva. In kaj ni bilo razburljivega v nevarnosti? Vrnila mu je nasmešek in si v mislih priznala, da z ukrivljenimi ustnicami zgleda še boljše, kot če je resen. Spet je začutila kapljico, ki je tokrat pristala na njenem nosu. Williama je potegnila pod tribune in iz žepa vzela palico. Oklenila se je ročaja, konico pa usmerila v tla. »Felegati« je zamrmrala in vlažna tla so se osušila. Tako je lahko sedla nanje. Noge je spodvila pod sabo in v naročje vzela knjigo. Na hitro jo je prelistala, medtem, ko je Gryffindorec prisedel, da bi tudi on videl kaj piše. Njegova bližina jo je malce zmedla in spet je začutila rdečico. Mimo tribun je vsake toliko padla kakšna kapljica, ali pa se je ta odbila od površine in se vseeno znašla nekje ob ali na njima. Ena je priletela na kotiček Willove ustnice in še preden se je Rhaenys zavedala je stegnila roko in jo s konico palca obrisala. Pogled je hitro odmaknila in roka ji je spet odmahnila na knjigo. Sramežljivo se je nasmehnila. »Oprosti …« je nerodno zamomljala in mu namenila malce daljši pogled. Lahko bi prisegla, da je rdeča kot kuhan rak, v licih je čutila vročino, kot bi se v njih pretakala magma. Budalo zmešano, kako si si drznila to narediti?! Se je oštevala v mislih in zrla v knjigo. Besede sploh ni premlela v glavi, saj je na sebi čutila njegov pogled. Ni vedela kaj si misli in hotela se je pogrezniti v zemljo. Kaj bi dala, da bi lahko brala njegove misli. Ali pa ne… Zemlja, odpri se. Še vedno je strmela v knjigo pričakujoč najhuje.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   Sre Avg 29, 2012 1:03 am

Par skokov in že je pristala ob nejgovem boku ter gledala v knjigo, ki naj bi bila le knjiga urokov. Precej čudno je bilo, glede na to da je bil leto starejši in da je imel isti pouk kot ona, da te knjige še ni videl med poukom. Nihče od učiteljev, starih ali novih, je ni uporabljal. Pa tudi v knjižnici ni bila razstavljena vsem na očem. Previdno jo je držal in si ogledoval stare platnice. Črne, z raznimi vzorci. Na hitro je pregledal par stvari, potem pa se obrnil k rdečelaski, ki je bila zdaj, ko sta stala bok ob boku, precej manjša od njega. Prisrčno."V Durmstrangu? Dobra šola. Potem ga vrjetno ne vidiš pogosto? In zakaj ni učitelj na Bradavičarki? Kateri dom pa je bil?" je vprašal. Zanimalo ga je predvsem, če ga je poznal in.. Če lahko osvaja njegovo sestro in ga ne bo ubil. Upal je samo, da ni robat nasilnež, ki je povrhu še preveč zaščitniški."Mlajše." je hitro rekel, ko se je spomnil njenega vprašanja."In vsi so pošasti." je še dodal v smehu. Tri zveri. Včasih si je želel starejšega brata, ki bi ga spravil med dobro družbo, mu predstavil dekleta, mu dajal teste in tako naprej. A sčasoma je ugotovil da je boljše če si pot ureže sam. Bo pa pomagal mlajšemu bratu. Po eni strani je bilo to še boljše. Še enkrat je pogledal knjigo, tokrat previdneje. Od kod mu je bila že znana?! Ni in ni se mogel spomniti. Nanju so začele padati prve kaplje in ena je padla na njegov nos. Takrat je vedel da je čas da se res umakneta."Tudi jaz sem za skrivanje pod tribunami." se je hitro strinjal, in že ga je potegnila pod deske, ki skorajda niso prepuščale kapljic. Opazoval jo je, ko je prijela paico in v hitrih 10 sekundah izstrelila urok, za katerega bi on potreboval vsaj 30 sekund da se ga spomni. Vsaj usedla sta se lahko. Tokrat ni želel sedeti nasproti nje, in zato se je vsedel ob njo ter ji preko rame gledal v knjigo. Pozorno je premeril nekaj strani in potem se je spomnil. Kot neka lučka nad glavo, ki je bila v bunkeljskih risankah."Kje si dobila to kniigo?" je vprašal v rahlem smehu. Seveda jo je že videl. Na prepovedanem oddelku kamor je rad zahajal, zaradi njemu izjemno ljube črne magije. In ker je tja lahko nemoteno odpeljal kakšno dekle, saj ni bilo straha da bi ju kdo zmotil, sploh če ni preveč kričala med.. Hitro je pregnal misli na zadnjo avantrurico, sploh ker se je malo ponesrečila saj bi ju skoraj zalotila neka učenka. Hvala bogu za urok nevidnosti. Na njegovo ustnico jpadla kaplja, in še preden j je uspel obisati, jo je brisala že nežna roka dekleta, ki ga je zdaj gledalo, z manjšo rdečico na licih. Sam ni zardel a je bil rahlo presenečen. Nisi sanjalu se mu ni, da bi lahko bil vsaj malo všeč, nekomu kot je ona. Hitro se je umaknila ter dodala oprosti. Čemu se je opravičevala? Njega ni motilo. Zatopila se je nazaj v knjigo, a sam ni mogel umakniti pogleda z nje. Prijel jo je za isto roko, z katero mu je ubrisala kapljico. Morala ga je pogledati, in lahko je videl njeno rdečico. Nasmehnil se je, saj si ni mogel pomagati. Z rdečimi lici je bila čudovita. Njeno roko je ponesel k ustom, ter ji jo rahlo poljubil."Zakaj oprosti?" je tiho zamrmljal, ter se ji približal. Že prej je vohal njen sladek parfum, a zdaj se je vonj veliko bolj izostril. Postal je sladka mešanica z katero bi z lahkoto postal obseden. Če ne z parfumom, pa z njo. Če že ni bil.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dragon Pavillion   

Nazaj na vrh Go down
 
Dragon Pavillion
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Hogwarts school of Witchcraft and Wizardry :: Surroundings :: Around forbidden forest-
Pojdi na: