Boys bedrooms

Po desnih stopnicah navzgor imajo svoje sobe fantje. V posamezni sobi jih je največ 6, imajo vsak svojo posteljo in soba je okrašena z rdečo in zlato barvo.

Vanity je živo skočil čez zadnje tri stopnice in se ulovil na zadnji. No, skoraj bi se prevrnil. Bil je židane volje, vesel, radosten, tako živega se še ni počutil verjetno. Bilo je okoli polnoči in nikakor ni nameraval iti spat. Če ne bi že mogel iti, že zdavnaaaaj. Naslonil se je na steno in si z roko zadušil smeh, ki je silil iz njegovih ust na vse načine. Nekako se je po prstih prebil do svoje sobe, sobe, ki si jo je delil z najboljšimi v Gryffindomu. Vsaj po njegovem mnenju so bili teli fantje najboljši. Z njimi je preživel ves čas, ki ga ni preživel za knjigami ali s puncami. Roko je položil na kljuko in njegove oči so se v temi zaiskrile. Ni vedel, kako mu je uspelo priti tako tiho vso pot do sem, ampak zdaj ni nameraval biti tih. Ali pa mogoče. Je zavil z očmi proti vratom sob prvih in mlajših letnikov, ki so že zdavnaj spali. Verjetno trepetajo od strahu, da nad njimi lebdi urok, ki profesorje opozarja, če ne spijo. Porinil je kljuko navzdol in se tiho splazil skozi tanko režnjo vrat, ki jo je naredil, ter jih potem nazaj zaprl. Seveda je bila luč v njihovi sobi odprta, fantje pa so sedeli na posteljah, vsak na svoji in se pogovarjali. ''Ali bomo danes imeli debatni krožek?'' Vanity je stopil do najbližje postelje in poknil svojo rit dol poleg visokega, rjavolasega fanta. Čeprav ni bil v najboljšem stiku z njim. ''Kako je? O čem teče debata?'' Seveda sta dva prijatelja takoj ga potegnila noter v klepet, čeprav je bil Vanity preveč dobre volje, preveč energije je imel, da bi sedel na miru in klepetal. Nemirno se je presedal in se smejal.


((starci mi težijo. če si zadovoln s tem kar si dobiu, odpiši, če ne pa počak da jutri podalšam :3))

Končno je lahko stopil pod dolgo pričakovani tuš. Prijetno je bilo ko si se lahko po naponem treningu v šolski telovadnici, dostojno umil brez nadlegovanja mlajših letnikov. Če je že imel mir zdaj, je pa Will dvomil da ga bo imel v skupni spalnici. Tisti tipi so bili grozni, vsaj po njegovem okusu. Vsi so bili osladni in prijazni, obnašali pa so se kot tisti palčki iz prvega letnika, ki ne znajo sedeti pri miru. Počasi je stopil iz prhe in se oblekel. Pogasil je luči za seboj, saj je bil kot vedno, zadnji v telovadnici, potem pa se odpravil po stopniščih in hodnikih do portreta debele gospe ki se je ubadala z svojimi naborki. Moral je zakašljati preden je sploh opazila da je tu. Trmasta, neumna stara slika. je pomisliu a se je vseeno prisilni nasmehnil in z osladnim glasom povedal geslo, da ga je končno spustila noter. Njegovi koraki ko odmevali a nižji letniki so tako ali tako trdno spali, pa četudi ga dobijo.. Kaj mu pa bodo? Dovolili so mu da trenira tako pozno, in tudi do svoje sobe je moral priti. Povsem logično. Pri njegovem razmišljanju pa ga je zmotil fant ki je stal na sredi stopnic. Prestrašeno je gledal Willa, ta pa ni bil ravno sočutne narave. Grdo ga je pogledal in mu dal vedeti, naj se umakne če noče težav. Fant je kar stekel stran. Bolje zanj. Zdaj je lahko vsaj nadaljeval z hojo. Končno je prišel do svoje spalnice in kot ponavadi je notri gorela luč, fantje pa so skakali naokrog in se pogovarjali. Zaboga, hujši so kot štiriletne klepetave punčke. je sarkastično pomislil in zavil z očmi, potem pa le odšel do svoje postelje in se tam namestil. Nasproti njega sta se usedla fanta, z katerima se je še najbolje razumel in sta bila veliko bolj resna kot drugi. Zapletli so se v normlen pogovor o ministrstvu in njihovemu delu ko je do njih prišel tisti smešni poskakujoči škratek Wild. In usesti se je moral ravno k njemu. Will ga je srepo pogledal."Če bi malo manj govoril in malo več poslušal, bi ugotovil po nekaj sekundah. A očitno je zate, biti tiho, prevelika težava." glas je imel popolnoma navaden, brezbrižen ampak v njem je bil prezir, ne nadutost. To je uspelo redkim a Will je imel veliko za vadit. Upal je da se bo lahko spet posvetil pogovoru ko je škratek spet začel. Will je na skrivaj zavil z očmi in ga poskušal ignorirati.

((Sori za tole. Moj fotr bo vsak čas znoru.))

Vanity se je ozrl k Williamu Thompsonu, fantu, h katereremu se je prvo usedel. Očitno ni bil na bolji. Saj ni bil nikoli na volji. Pomenljivo je pogledal ostala dva fanta, in se z pogledom kasneje nazaj vrnil k Williamu. ''Glej, William, ne vem, kaj je tvoja težava. Če smo natančni, me niti ne zanima.'' Njegov glas je bil za odtenek hladnejši. Vanity se je namreč hitro ogrel za kakšen pretep, a se je zmeraj trudil, da ne bi prišlo do tega. Vendar ta William mu ni bil prav nič všeč. ''Če se je Klobuk Izbiruh zmotil pri domu, ni treba stresati slabe volje na ostale. To nam ni nič všeč, veš.'' Je rezko nadaljeval, pri tem pa pazil, da ga je gledal naravnost v oči. ''Vsem nam.'' Je poudaril. Dobro je vedel, slišal, kako se je marsikdo pritoževal nad njim. Celo tale dva, ki sta se z njim pogovarjala. Praktično, vsi v tej sobi. Razen Vanitya. ''Glej, stara sablja, jaz nikoli nad tabo nisem izrekel besedice, ali pa za tvojim hrbtom. Nikoli te nisem napadel, ali stresal slabo voljo nate. Zate se poskušaj lepše vesti, boš? Sicer pa lahko kratko malo prosiš ravnatelja za premestitev v drugo sobo. Ali se prepišeš na drugo akademijo.'' Pihnil je v svoje lase, in si jih nato še razkuštral. Njegovemu telesu je dobro delo, ko se je sproščala vsa tista odvečna energija. vstal je in se namenil proti skupini treh fantov, ki so mu bili bolj pri srcu. Ko se je nenadoma ustavil, se samo z glavo obrnil, toliko, da je videl Williama in dovolj glasno rekel:''Sicer pa vem, o čem ste se pogovarjali. Ministrstvo, kajne? Mogoče bi se vkjlučil v pogovor in vam povedal kaj več, kar vi morda ne veste, ampak me je tvoj sarkastično slabo namazan jezik odvrnil.'' Ko sta se njegove in Williamove oči srečale, so se Vanity-jeve zaiskrile. Vanity je kar pričakoval, da ga bo William zdaj zdaj napadel. Ampak začuda, se ni mislil bojevati. Kar pa sploh ni bilo po njegovem okusu. Če bi me napadel z rokami, bi verjetno ohranil mrzlo kri in se umaknil. Ali to vsaj poskusil narediti. Če bi me z palico, pa...na to misel se je Vanity nasmejal. Nihče ni bil boljši v napadu ali obrambi, boljši kot Vanity. To so vedeli vsi. Vseh sedem let.

((ej, nebom se fajtu z punco. kr mislim da za Williamom tiči punca ane? (; ))

((Willy je glede ozadja ml zakompliciran. Za njim tičita dve osebci. Ena je moškega spola, druga pa ženskega. Ampak kr je lik že moški, bo povsod pisan v moškem imenu da ne bo čudn izpadl. I hope you understand.))

"Poglej, stara sablja.." je zanalašč poudaril. Le kje je Wild dobil ta vzdevek?"V tem domu sem že kar nekaj let. Navadiš se. In ni vedno tako da dom pove vse o človeku, zato ne misli da bomo vsi tukaj skakali od energije in peli. Sploh pa na nikogar ne stresam slabe volje. Takšen sem in ne poskušaj biti prijazen z mano. Nismo vsi takšni kot ti. Get over it." je mirno povedal nazaj. Po eni strani je bilo bolano tako razmišljati. Da bodo vedno vsi prijazni z tabo, po drugi strani pa je bilo lepo vrjeti v to. V nekaj dobrega. Tako kot Will včasih. In mogoče ga je klobuk ravno zaradi tega postavil v ta dom. Je bil pa že malo utrujen, je res. In ravno zaradi tega malo tečen. Wild je izbral napačen trenutek za sklepanje prijateljstva z njim."Vem kaj govorijo za mojim hrbtom in tudi v obraz. In vseeno mi je. Ti se drži svoje družbe, jaz se bom svoje." je še rekel malemu škratcu. No ja Will družbe ni nikoli ni imel. Pogovarjal se je nasplošno z vsemi a je vedno siknil kaj neprimernega. Ampak kljub temu Will ni govoril o nobenim za njegovim hrbtom. Seveda si je mislil kaj, ampak raje je povedal v obraz."Zaradi nobenega se ne bi prestavil ne v drugo sobo, kaj šele na drugo akademijo." Svoje mnenje o tem da ima rad bradavičarko je raje zadržal zase. Samo sem je lahko prišel ko je bil v težavah. In ne bi odšel na drugo, zadnje leto, ali pa ker ga pač ne marajo. Ne mreš ugajati vsem, a Wild to očitno ni dojel."Grozna žalitev, Wild. Trpim." mu je odgovoril v sarkazmu."A opravičil se ne bom, če si hotel doseči to. Lahko greš, ne bom imel slabe vesti." Zdaj se je škrat začel nekaj smejati. To je bilo čudno. Vrjetno je upal na spopad z palicami. Ja pa ja. Will se nikoli ne bi kar tako vrgel na nekoga, ki bi mu dobro šlo bojevanje.Mogoče je bil marsikaj, a neumen ni bil. Zatorej je le vrnil pogled malemu in se nasmehnil. Ne iskreno, a tudi izjemno sarkastično ne. Popolnoma navaden nasmeh je bil, ki ni razkrival ničesar. Upal je samo, da mu bo dal vedeti da naj odide, če noče težav.

((sooo, ker se mi ne da kregat že na začetku k pišem, sm dobiu idejo, če te ne moti :3 toreeej, js sm napisu tak post da je pač kao Vanity razkril svoje misli pa ku čuti do Williama..so moja ideja je pač da bi William to vidu, pač kolk se je vanity trudu pa stuff pa lahk pride za Vanityem na hodnik. ker nujno rabm enga dejaunega tipa na tem forumu s katerim bo frend :3 prosim? zame? :'D))

''Če si tako pameten, zakaj potem nisi v Drznvraanu?'' Je Vanity stisnil skozi zobe. ''In v tem domu si prav toliko let kot jaz. Ne navadiš se, takšen si.'' Med temi besedami je stopil do njega in se s prstom grobo odbival od njegovih prsi, ter nakazoval, da cilja točno nanj. ''Če si tako strupeno hladen kakor tvoj obraz, zakaj potem ne greš od tu, preseli se v Spolzgad, takšnih kot si ti tukaj ne rabimo. Daj! Pojdi! Saj sikaš kot prava kača!'' Pokazal je na vrata in pri tem izzivalno gledal sicer za centimeter višjega Williama. Nekaj prijateljev za njim se je zasmejalo, a Vanity je ostal smrtno resen. Za trenutek je v očeh Williama zasledil negotovost. Ko se fant ni premaknil, je gryffindomec počasi spustil roko, vendar ohranil obraz kakršnega je imel med pripovedovanjem. Nekaj prijateljev je bilo smrtno resnih, vedelo, da je Vanity vroče krvi, nekaj prijateljev se je režalo. A rjavolasec ni izmaknil pogleda z malo višjega fanta. Potem je glasno prhnil. Tokrat je utišal tudi smeh. ''Ja, William, drži se svoje družbe. Oprosti, pozabil sem. Kje pa jo imaš?'' Obliznil si je suhe ustnice in ni odvrnil trdnega pogleda. ''Aja, zdaj sem se spomnil. Že od prvega dneva kar si tu, kar so te dali v Gryffindom, je nimaš. Nimaš družbe. Vse po vrsti si odbijal. Vse! Nihče se ni smel približati. In ti boš zdaj jezikal? Da veš kaj govorimo o tebi? Ali kdo govori kaj?'' Ko je William rekel, da lahko odide, se je Vanity zasmejal. ''Nikoli nisi doumel, koliko potrpežljivosti smo imeli s tabo, Will. Jaz in ta klapa za mano.'' Pokazal je na prijatelje, ki so stali vsi v enem kotu za Vanityem, še od prej, ko so se bali za spopad. ''Nikoli...'' se je spet približal, nekoliko okleval in spustil pogled, kot da bi v prsih čutil globoko bolečino, a dvignil glavo in nadaljeval: ''Nas nisi videl, kako smo te vključevali v družbo, se pogovarjali s tabo in ti dajali pozornost. Vseh sedem let smo bili potrpežljivi s tabo.'' zdaj je Vanity to šepetal in hkrati škrtal z zobmi od jeze. Fantje za njim ga niso več slišali, edini, ki ga je slišal, je bil William. ''Daj, naredi, kar narediš zmeraj. Pobegni pred vsem tem. Odrini nas stran. Tam so vrata. Pobegni. Kot si zmeraj. In nikakor me ne glej tako. Sam veš, da boš ti v hujših težavah kot jaz, če me napadeš. S palico ali pa brez. Ne bojim se te. Vsa ta leta sem skušal biti le tvoj prijatelj. Kaj sem dobil za to, Willie?'' Vanity je gledajoč v modre oči stopil korak nazaj in še enega, ter se z razprtimi dlanmi dvakrat 'potrepljal' po prsih. ''Kaj sem dobil?'' V njegovih očeh je za trenutek se prikazala bolečina, v glavi so se mu odvrteli mnogi trenutki, ko se je skušal mu približati. Bil je prepričan, da lahko William vidi celo tisto solzo, ki se mu je nabrala v očesu. Debelo je pogoltnil slino in spustil roke ob svoje telo. Ugriznil se je v spodnjo ustnico in v takem položaju gledal Williama. Nato je zmajal z glavo in odšel proti vratom. Preden je zaprl vrata, se je ozrl k Williamu. Za trenutek se je ustavil. A nato spet odkimal in zaprl vrata. Na hodniku se je naslonil na steno in spolzel na tla. Pričaral si je majhno žogico in jo začel od bivati od nasprotnega zidu.

((pa ne prizadeni mojih fantovskih čustev :c
besides
a dva tičita za williamom? suprrr awesomeee. a brat in sestra? ))

((Če že rotiš no Lej lahka, ampak odnesu je pa ne bo brez posledic. In sm začou cepat ko sm prebral da bi mi rad čustva pokazo. Če veš v kakem smislu mislim. hahaha))

"Če bi me poznal bi vedel da nisem tako miren kot oni." je izisnil skozi zobe. Bil je res preklemansko jezen nanj, a se je zadrževal. Ni smel dobiti kazni saj bi drugače njegova vloga za predstavnika doma izpuhtela kot dimni oblaček. Jeza se je še povečala ko je nanj prislonil prst. Najraje bi mu ga v enem zamahu zvil, kot je to počel včasih. A ni. Le gledal je v malega škrata kako sika. Zdaj sta sikala oba. In ja imel je prav. Willl bi mogoče res moral biti med kačami, a bilo je le nekaj. Ni bil."Kača piči ko ji prekipi. In vrjemi da je žrtev ne odnese dobro. Zato raje utihni in se odstrani." je rekel še zadnjič z mirnim glasom. Bil je negotov. Naj res gre, kot ponavadi, in se z tem izogne pretepu? A še preden se je odločil, kaj bo je škrat že nadaljeval. In to z temo, ki jo je Will od vseh najbolj sovražil. In takrat je skočil pokonci ter se zazru v Wilda."Utihni." je siknil."Utihni. Če ne boš, bom poskrbel da boš. Za naslednje 3 mesece. In niti 'klapa' te ne bo rešila." je siknil. A na dan je mali potegnil še enega aduta. Vedel je da je Will že tako ali tako na robu ukora in da ga ne sme napasti če noče leteti z šole. Napade ga lahko, a ne pred pričami. In zdaj jih je Van imel še preveč. Škratek pa ga je zdaj začel presenečati. Je bilo res kar je rekel? Res ni opazil ničesar? Zdaj je opazil. Opazil je rosne oči fanta. Pa ga vseeno ni preveč ganilo. Užalil ga je, da se je smejala cela soba."Dobil boš plavo oko, če ne nehaš." je tiho rekel in se ogibal očesnemu stiku saj ga ni preveč maral, a fant je silil vanj. Preveč. Potem je končno nehal, in odšel. Will je zdaj stal tam. Ni bil sam a tako se je pač počutil. Vsa leta na akademiji ej bilo enako. Vedno je bil sam, ne glede na to da so bili hodniki polni. Wildovi prijatelji so se še zmerom smejali, a Will je vedel kaj bo naredil. Vse je grdo premeril potem pa odšel do vrat ter jih odpru ter za sabo zaloputnil. Zagledal ga je, njega ki ej bil kriv da se je Will zdaj psihično zlomil, da je sprejel resnico. Ampak trenutno to ni bilo več pomembno. Stekel je do fanta, ki je pozabil na žogo da se je odkotalila, in ga treščil naravnost na oko. Udarec ni bil namerjen, bil je le iz čiste jeze in to je bila sreča za Wilda, kajti če ne bi bil jezen, bi mu zlomil nos. Tako pa.. No ja modrica mu ne uide."Žal mi je. Moral sem. Lahko poveš.. Ne bom jezen. Ampak.." Obstal je na sredi stavka a ga ni dokončal."Prav si imel. Oprosti." je tiho rekel. V dolgih letih se je prvič nekomu opravičil za tepež. Sploh prvič v življenju. Ampak to je bilo očitno to. Wild ga bo povedal, in Will bo letel z šole. Če pa slučajno en bo, ga bodo vrjetno prestavili v Spolzgad. In tako je lahko le čakal na rjavolaščevo naslednjo pozeto. In tla se še nikoli niso zdela bolj zanimiva kot v tistem trenutku.

((Sestrič pa sestrična Kadar en nima cajta, gre pač drugi gor.))

((se mi je zdel da edn mal bol zavija k drugi tko da u tem primjru ti bol zavijaš kt sestrična in Vanity bo že prenesu udarc pa dva
besides
kva je ti kr cepaj stari čustva do prijateljeu so verjetno ena najbol resničnih pr tipih ane? rofl ))

''Ja, William. ČE bi te poznal. Vendar mi tega nisi nikoli dovolil.'' Je tiho siknil. Nekoliko je bil vroče krvi, pač, to so vsi vedeli že od prvega letnika, natančno, drugega dneva pri pouku urokov. ko se je pretepel z spolzgadovcem. Še bolje da niti eden niti drugi ni še znal urokov, ki bi jih lahko uporabil, da bi se komu zgodilo kaj hudega. Čeprav sta oba prihajala iz čistokrvne družine. Stresel je z glavo in vrnil pogled:''Pozabil si, da ti nisi kača, gryffindomec. Jaz nisem pozabil, kdo sem, še vedno sem lev, in lev bo rjovel do zadnjega diha, zabij si to v betico.'' Usta je trmasto zaprl. Oči so se bliskale in verjetno je bila z oči prijateljev to prava mala nevihta, a Vanity drugih kakor sebe in Williama ni videl, ne slišal, ne čutil. Bilo je, kot da sta v prostoru, iz katerega ne moreta pobegniti. Ujeta v mislih, skupaj. A če si ujet v mislih, lahko z močjo svoje duše odideš. In to je tudi Vanity naredil. Se umaknil, skoraj bi pozabil kako ohranjevati mirno kri. A preden je odšel, se je obrnil in potresel z dlanmi, kot da bi se ga bal:''U, poglej, kako se tresem. Dobil boš plavo oko, če ne odnehaš. Utihni. Za 3 mesece.'' Je ponavljal. ''Čenče, William. To veva oba.'' Izzivalno se je zastrmel v njegove oči in nato odšel.
Na hodniku je žogico jezno odbijal in žogica rdeče barve se je vsakič znova močneje vrnila k njemu. Z glasnejšim odbitjem od zida, z bolj pekočim pristankom v rokah...Tako se je počutil Vanity globoko v sebi. Vse ga je bolelo, mogoče zato, ker si je dovolil, da je vse privrelo na dan. Pekle so ga oči in grlo je bilo težko. Le stežka je zadrževal solze. Vendar jih je. Pogoltnil je slino ob istem času kot so se vrata zaloputnila. Izgubil je nadzor nad žogico, ki se je zabila v njegov trebuh in odkotalila navzdol po hodniku. Vanity je zagledajoč Williama skočil na noge in...še kar pričakoval tisto, kar je dobil. William ga je usekal po očesu in Vanity je pustil. Njegova roka je trznila, da bi se borila nazaj, a jo je gryffindomec obdržal pri sebi. Odprl je usta in spustil rahel stok, ko se je William opravičil. Pomečkal si je oko, da bi se mišica sprostila in nato roko spustil. Lahko je gledal normalno, a je vedel, da se modrici ne izogne. ''Oprosti? Za kaj? Bi ti moral kaj oprostiti? Razumem, da si bil jezen. Verjetno sem si eno na gobec zaslužil. Tudi ti si jo. Pa ti je ne bom dal. Saj sem te dovolj ponižal tam noter, kajne?'' Vanity se je z napetega položaja spet spustil ob steno in zdrsel na tla. Palico si je zataknil v žep in naslonil glavo na hladen zid. Živec v očesni tarči je razbijal. Vanity je kmalu začutil ramo ob rami. Pogledal je Williama, ki se je zdelo, da se je odločil usesti poleg njega. Spet je pogledal tisti zid nasproti njega in zaprl oči:''Res sem hotel biti tvoj prijatelj. Mogoče se ne spomneš...tistega v prvem letniku...drugi dan, med uro urokov. Ko sem se stepel z spolzgadovcem.'' Namrdnil se je ob spominu. ''Ni mi bilo všeč, kako sta s prijateljem govorila o tebi.'' Svoji neumni pameti se je nasmehnil. Otrok, pač. ''Ali pa tretji letnik, ko ti je bila všeč Emma.'' Vanity se je zdaj še bolj nasmehnil. ''Nisi edini, ki dobro opazuje.'' Pogledal je Williama, in nazaj v zid. ''Vsa leta sem se poskušal približati. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nas vse odrivaš.'' Je tiho končal. Privlekel je palico in si pričaral majhen obkladek z ledom. Dal si ga je na oko in tiho zaječal. ''Dober udarec, če smem omeniti.''

Zelo si je oddahnil in to se je videlo tudi na globokem vzdihu in izdihu ki ju je izpustil."O tistem notri se bova še pogovorila." je rekel tiho a je mislil v šali."Udarec sem si zaslužil že ko sem bil star 7 let. Že takrat bi me moral nekdo strezniti." je dodal v rahlem smehu.Potem se je Wild sesedel ob steno. Tudi Willu so se od udarca naprej tresla kolena od stahu da bo moral oditi a še bolj da je izgubil zadnjega ki ni bil čisti bedak na tej šoli. Zato se je torej tudi sam usedel. In tako sta sedela. Z ramo ob rami. Kot najboljša prijatelja, čeprav bi se pred minuto lahko pobila med sabo. Oziroma vsaj Will bi lahko šel tako daleč. Wild je bil preveč prijazen za umor iz jeze."Ne razumem te. Zakaj vsa ta leta? Zakaj nisi obupal? Mislim, sam z sabo se težko ukvarjam, zakaj se ti nisi enostavno predal? Ne koristim ti, ker je moja družina povsem neznana, nisem popularen in ne prinašam ti deklet ker vse za sebe obdržim." je začudeno nekako vprašal."Zakaj si hotel mene, če si jih imel 50? Prijateljev mislim, ne žensk." Res ga je zanimalo, zakaj za boga bi se nekomu zdel uredu, če je vedno skrbel da ga bodo vsi čim bolj sovražili."In če že omenjaš. Spomnim se tvojega pretepa. James jo je hudo dobil." je rekel veselo."Všeč mi je bil tvoj udarec od strani. Sploh pa.. Bil sem eden tistih ki vaju je ločeval. Prijel sem te, a ko si se obrnil te je prijel tisti palček. Jaz sem izginil ker se mi je zdela dobra priložnost za špricanje." je povedal v smehu."Kasneje se mi je sicer maščevalo saj nisem imel pojma kako se to dela in so me po petih minutah dobili." z roko si je šel skozi lase in si jih rahlo skuštral. Ko je omenil Emmo se je zasmejal."Ja bila je lepa. Si pa nekaj pozabil. Ti si na koncu hodil z njo. Okoli se je govorilo da hodiš z njo samo da razkruriš mene. To je bila prelomnica, zakaj te sovražim." je pojasnil."In spet sva na tej temi."je utrujeno rekel."Če skleneva pakt in postavena prijatelja, mi ne boš očital več da ne pustim nikomu blizu prav?" je predlagal. Zdelo se mu je razumno."In ja, lahko greš kdaj z mano trenirat. Imam dovolilnico."

"Willie? Resno?Kje pobiras taksne vzdevke?" Je vprasal v smehu in zmajal z glavo."Pocutim se kot tisti plasticni neubogljivi kit, ki ne mara nikogar." Zdaj ko je to rekel, se je res pocutil tako. Res je bil trmast kot nekaksen kit in ni maral nikogar. A kit je nasel nekoga. Jessija(ne vem ce mu je tocn tko ime, kr filma nism gledu 100 let). Je mogoce da je tudi Will nasel prijatelja? V tistem trenutku mogoce."Ne. Nikoli." Je priznal po sekundi oklevanja."Z nikomer nisem bil blizje kot meter razen med pretepom in poukom." Je pojasnil. Izpustil je del, da me mara telesnih stikov ce to ni z dekleti, in del da si nikoli ni upal sedeti tako blizu sogovornika. In ja. Prijetno je bilo vedeti, da ti bo nekdo kril hrbet."Se ne cudim da se ne razumes. Totalen cudak si." Je rekel v sali a se preden je lahko Wild protestiral ga je na hitro pomiril."Cudak kot jaz. Ampak na drugacen nacin. Na boljsi kot jaz." To je rekel z nasmehom a je mislil resno."Tezke besede Wild. Vrjeti ze 7. let da je nekdo usojen da bo tvoj najboljsi prijatelj. Rekel bi da je to misljenje bolno, ampak kaj na tem svetu ni?" Bilo je retoricno vprasanje, saj je vsak vedel odgovor. Vsak je kdaj bolano razmisljal, in to ni bilo nic taksnega. Vcasih je bilo dobro. Naprimer zdaj. Ce bi mali obupal, ne bi nikoli tako sedela skupaj. In se pogovarjla o vzdevkih, ocitno."Ne pravim ti palcek. Si prevec ekstra za kaj takega. Sam pri sebi ti pravim skotski skratek. Zaradi tvojega poskkovanja in smejanja, pac. Ne zameri." Se en trenutek ko je Will povedal golo resnico. In ce je hotel iskrenost, je Van lahko vrjel da jo je dobil."In ne pravim tako vsem. Vecine sploh se pogledam ne." Je pojasnil potem pa ga z telesom rahlo ruknnil."Centimeter? Stari velik si 180 cm. Jaz jih imam okoli 187. Mogoce si mislil decimeter." Ga je v sali opomnil. Seveda pa je bilo teh 7 cm res nic, zaradi las, ki sta jih imela obe skustrane in pokonci. Izgledala sta enako velika."Z nobeno? Nikoli? Stari, saj nisi resen. Še jaz sem jo imel." En mesec. je dokončal v mislih. Več tako ali tako ni zdržal."Kot ljubimec ha?" je rekel v smehu in besedo ljubimec dodatno poudaril."Potem pa imaš veliko strank. Nisem pa vedel da si tako neizbirčen. Jaz se ne bi dal dol z vsako." Mogoče samo z večino.. Nekatere misli je pač bolje obdržati zase."In ja z Emmico so bile resda težave. A od tarat je minilo kar nekaj let. Kakorkoli, ravno zadnjič sem slišal o njej. Dokončala je šolo, sicer unkeljsko, in se poročila z čarovnikom ki dela na ministrstvu za čaranje, imata pa 3 otroke. Pravijo da se je umirila, in da srečno živi." ga je seznanil. To je zadnjič izvedel od nekoga iz spolzgrada ki se je pritoževal čez njo. In če jo je kača lepo opisala, že mora biti nekaj resnice v tem. Je bila pa Emma živ primer kako se lahko ljudje sremenijo, če se hočejo oz. so prisiljeni. Ni vsak primerek izgubljen. Will se je zasmejal ko je Wild skočil v zrak, besen. Čisto narobe ga je razumel in zato ga je potegnil nazaj dol."Zaboga mali.. Umiri živce. Narobe si me razumel. Kot pakt sem mislil, da se bova lepo razumela le če ne boš več vlekel te teme na plano. Če me boš venomer spominjal, bova v sekundi skregana. Razumeš?? Je počasi razložil a se ni mogel zadržati da se ne bi zasmejal Wildovi vročekvnosti.

"Kaj pravis na Will?" Je vprasal z kanckom upanja da se ga bo Wild le usmilil. Upanje umre zadnje."Ce pa ne.. Potem me Willi ne klici v javnosti. Ce sva ze prijatelja, ne pomeni da bom kar naenkrat tak z vsemi. Si predstavljas da bi me vsak drugi klical po tvojem vzdevku?" To se je slisalo naravnost grozno. Ce bi se vzdevek razvedel, ne bi bil vec William, katerega so se bali, pac pa bi bil tarca posmeha. "Res se nisi slisal?" Ga je vprasal zacudeno?"To je triologija filma o orki in cloveku. Kot otrok sem to rad gledal." Mu je na hitrco pojasnil. Ko je prvic gledal ta film, je vrjel da bo tudi sam nasel orko, ki mu je bila sinonim za prijateljstvo. Skozi leta so se sanje izgubile v zraku, in pristati je bilo potrebno na trdnih tleh ter prezivljati druzino. Carovnisko druzino, ki pa ni hotela imeti blage veze z carovnistvom."Moja mama je zavracala ta svet odkar jo je zapustil moj oce. Ni brala carovniskih knjig ceprav smo jih imeli doma. In zato sem gledal bunjkeljske stvari. Pepelko in tri musketirje na primer." Ceprav je slisal da so carovniske pravljice veliko lepse. Nekega dne si jih bo sposodil in jih prebral. Ko mu bo cas dopuscal. Zaenkrat pa se je raje posvetil cemu drugemu."Kaj pa ti ves." Je iznuzljivo rekel ceprav je vedel da ga je Wild prebral. Will je bil vedno odprta knjiga, ce si ga znal pravilno brati. Ce nisi bil previden, te je knjiga kaj kmalu ugriznila, npr. tako kot tista knjiga o posastih."Notri si rekel da naj bi sel med kace. Te so hladnokrvne. Bos mnenje zdaj spremenil?" Je vprasal ceprav je vedel odgovor. V nekaj minutah odkar sta na hodniku, je Wild izvedel vec o njem, kot kdorkoli drug. Kaca je prerasla v.. Kdo bi vedel kaj."Lepa dekleta ljubijo barabe.." je tiho ponovil za njim."Tezko bi rekel. Nate se lepijo vse pa nisi baraba. Nobena ki ima vsaj malo soli v glavi se ne bi specala z spolzgradovcem pa so najvecje barabe." Enostavno je moral protestirati, imeti o vsem mnenje, ceprav je bil stavek dokaj resnicen. Vsa dekleta so ljubila barabe. In škrate?"Ne žalim te z škratom. Le njegov značaj imaš. Sploh pa so škrati bajeslovna bitja, kot čarovnice." je bil kratek in jedrnat."In nočeš mojega mnenja o svoji lepoti. Vprašaj raje kako punco, ki ti bo ego spravila nazaj v višave." Vsaka bi ga pohvalila. Njega in njegove bele zobe ki jih tako zelo rad razkazuje."Rasteva v višave. Še vedno. Gotovo jih bom imel meter, devetdeset." je rekel z narejenim užaljenim glasom. To mogoče ne bi bilo tako slabo."Niti ene?" je vseeno še enkrat vprašal, čeprav je vedel odgovor. Wild ej bil daleč od podobe popolnega fanta. Ali fanta nasploh, če že ni bil z nobeno. Glede ljubljenja.. Če sodimo po škratovih besedah, potem je lahko ženska srečna da hodi na Bradavičarko."Ne bi vedel če si dober, in se tudi na želim prepričati." je hitro odvrnil. "Zame si le eden od fantov ki se dajo dol z vsako, pa četudi jih v posteljo spravljaš počasi. Pa brez zamere." je hitro povedal. Iskreno je bila pomembna vrlina za Wilda, in če s se družil z Willom si jo pač dobil. Mnenje brez olepšavanja."Lepota? Misliš biti maneken ali kaj? Velja še marsikaj drugega." Wildu bi mogoče pasalo manekenstvo, ampak glede na to da je bil zavzet čarovnik, ga bo zagotovo mikalo delo na ministrstvu ali pa kaj takega, kjer je bila lepota samo nekaj povsem nepomembnega in površinskega."Ja imel bi jo. Nekoč. Ampak zdaj je moje zadnje leto, hej! Še zadnje leto uživanja. Ne mislim ga zapraviti zaresno zvezo. Mogoče če bo nekaj izjemno posebnega." Kar pa je bilo težko vrjeti. Will je bil pikolovski in le redko katera bi bila tako dobra zanj, da bi z njo imel resno zvezo. Ampak življenje je bilo polno presenečenj. Če se je spoprijateljil z malim, je mogoče tudi da se bo zaljubil.

((Večjega zmazka še nism spravu skp -.+ Pa sori kr ni odebeljen sam sm na fonu.))

"Sprejmem. Dovolj pogajanja." je hitro rekel, preden bi si Wild premislil. "Originalnost?" je zamrmljal v rahlem smehu."To pa bi bila škoda." In vrjetno bi res bila. Marsikdo je bil le kopija koga drugega. Večina ni hotela biti oni sami. Želeli so si popularnosti zato so se spremenili. Marsikdo je šel v skrajne meje, kot je naprimer kurbarstvo. Wild pa ne. Z lahkoto je bil originalen, pa še priljubljen. Pri ženskem spolu seveda. Moški niso marali tekmecev. Will. Ta je bil pa druga zgodba. Bil je originalen, a zaradi svojega značaja je bil izoliran. Včasih po svoji, včasih po volji drugih. Resda pa je bil večino let priljubljen pri nasprotnem spolu, a kmalu ga kratke avanturice niso več mikale. Kot je govoril njegov oče:"življenje je prekratko da bi bil kdo drug." Te misli so bile edine ki so se Willu vtisnile v spomin za vedno."Imaš v družini kaj Spolzgradovcev? Tudi oni so izjemno mahnjeni na čistokrvnost. Ampak saj razumem. Vzgoja je le vzgoja." Se je strinjal z njim. Marsikatera družina ni bila iz Spolzgrada a je na veliko oznanjala svojo čistokrvnost. Sploh ker je ta veliko veljala v čarovniškm svetu. Že je odpru usta ko jih je takoj ponovno zapru. Saj bi povedal akj o svoji mami ali očetu, če se mu je že odprl, ampak ne. Nikoli ni preveč rad govoril o sebi ali svoji preteklosti. Nikomur. Karkoli je povedal prej, je bilo že tako preveč. In če so ljudlje veliko vedeli o tebi so te prizadeli. Vedno. Kmalu je opazil da ga fant gleda. O.. Pričakoval je odgovor!"Vrjemi, naslov ne zakriva ničesar. Zgodba je dobra, a nikoli nisem razumel zakaj je naslov trije mušketirji, če so štirje." je hitro rekel, prvo kar mu je padlo na pamet saj je bil v misllih še vedno pri družini. K sreči pa je Van končal to temo. Hvala bogu. In tako kot je končal, je tudi nadaljeval. Z Willovim najhujšim strahom. Zaupanjem. A k sreči ni bilo namenjeno njemu."To ti lahko kar vrjamem. A včasih ni dobro vedeti vsega. Nekatere stvari bi mogle ostati v človeku." Spet sovražno naperjeno mnenje proti samemu sebi. Počutil se je kot da bi sam sebi dopovedoval, da ne sme nikomur zaupati, izdati skrivnosti. Mogoče bo ta občutek kmalu minil, in ko bo, bo mogoče še en del življenja za Willom."Zdi se mi da si ga pri sebi že. Ampak reciva takole. Kar je ostalo tam notri, naj ostane tam notri." Je predlagal, čeprav se mu je zdelo da ima sogovornik iste misli."Nočem vedeti kakšna baraba si v postelji. če si baraba že nasplošno." Ni pa dvomil, da je škrat prilagodljiv. Če si spal z toliko puncami kot Wild in Will si se znal prilagoditi različnim tipom žensk. Znal si ugajati vsaki."Saj si že velik toliko. Jaz sem 187. Do 90 še grem, več pa ne. Potem ne bom mogel skozi vrata." Razen na Bradavičarki. V gradu so bila vsa vrata dovolj velika."Ampak bodi vesel da nisi tako velik kot Jesse ali Mark. Ta dva sta za pol glave večja od mene." je na hitro povedal enega Pifpufouca in enega Gryffindmca. So bile pa punce nore nanju, kljub višini in nerodnosti."15? Ja to so bila res nora leta. Mislim, vsi so hodili kakšen teden in na njiovih sporočilih si že lahko videl besede 'ljubim te' v vseh mogočih jezikih. Neka Pifpufovka je bila čisto obsedena z mano pa sva hodla manj kot 1 mesec." ko se je spomnil Naomi, se mu je vse zagabilo. Bila je hot, a izjemno zoprna in ko si jo enkrat objel, se te je držala kot klop."Ta dva sta mi bila vedno všeč. Nameravata se poročiti in imeti otroka. Očitno prava ljubezen res ostaja." Glas mu je malo zasanjano odšel iz hodnika. In ušel an svobodo skozi okno ki se je zaradi vetra ravno odprlo ter obema fantoma skuštralo lase."Nisi ženskar?" je v smehu vprašal."Če je kdo, potem si to ti." je rekel v rahlem smehu ter zatipal za palico, ki pa je ni bilo saj jo je pustil v sobi. V navalu jeze je ni vzel."Se srinjam." je pristavil ob njegovem komentarju da se v vsakem fantu skriva nekaj ženskarja."Potem si zagotovo v kaši." je odločno rekel."Še dobro da imava oba nekaj od tega." Sebe je Will vedno štel med bolj pametne kot lepe a ko je začel spolno življenje je ugotovil da mu tudi drugega ne primanjkuje ravno. Očitno pa je Vanu tisti trenutek zmanjkalo pameti. Will ga je debelo pogledal, ko je začel govoriti o dekletu iz Spolzgrada. In to na dolgo in široko. In ni prenehal celo ko si je prislužil grd pogled, ki je sporočal naj tudi njemu da besedo. Ko je končno končal si je Will vsaj za sekundo oddahnil."Resno? Poskušaš me spraviti skupaj z tvojo prijateljico?" je vprašal, saj ni mogel vrjeti ušesom, in Vanovemu navdušenovem videzu."Ne moti me, kateri dom je. Moti me da je ne poznam in kakor praviš je nekaj najpopolnejšega in najboljšega zame. Ampak.. Preden karkoli rečem bi jo rad spoznal." Če ne bi imel dovolj časa bi bleknil takoj da ima drugo na piki, a ko je dobro premislil se je odločil da tega ne bo nihče izvedel. Ne dokler se še sam ni prepričal da res nekaj čuti do nje. Vmes pa tako ali tako ni nič hudega če si privošči avanurico z njegovo prijateljico. Na koncu konec.. Že predolgo ni sexal.

Torej je imel strogega očeta. Ko bi ga vsaj imel še Will. Ko ga je še imel, je bil njegov oče pravi zabavljač. Vedno se je smejal in govoril šale. Otroci ga resnega sploh niso poznali. Bil je edini ki je znal ukrotiti mamo. Zakaj je odšel in umrl? Vprašanje stoletja vrjetno. Bolje bi bilo če bi bil doma, strog in vzvišen nad svojo čistokrvno družino. Brez zanemarjanja čarovništva. Bolje bi bilo če bi bil strog pri vzgoji, kot Wildov. Ampak želje so bile navsezadnje le to. Pobožne želje. Mrki izraz ki se je za sekundo vsidral na Willov izraz, se je hitro spremenil. Komentiral sicer ni, pa saj tega ni nobeden od njiju opazil. Ker sta preprosto govorila naprej. Ampak zakaj ravno o družini?"Tvojo mamo vrjetno skrbi da bo ostala brez vnukov." je tiho rekel ter naredil majhen premor da se je zasmejal."Moja mama ne ve ničesar o meni." je še potem dodal. To pa zato, ker noče vedeti. se je v mislih še dopolnil. Njej ni bilo važno kaj se dogaja z njim. Važno ji je bilo, da ji pošlje nekaj denarja. Da pa Wild ne bi spraševal naprej.."Nima časa. Služba." mu je pojasnil. To je bilo res. Kurbe niso imele veliko časa za otroke. Ampak saj se nobenemu ni sanjalo kaj dela njegova mama v človeškem svetu. Tudi Wildu, kljub vse svoji vplivnosti ne."Nikoli nisem zanikal, da sem rad z dekleti." je hitro rekel, takoj ko je dokončal stavek o velikanoma, ki sta obdana z dekleti. Vsak moški je bil vesel njihove družbe. Will ni bil izjema."Naomi? Revež tisti ki jo bo prenašal." Nikoli ni grdo govoril o dekletih. In Naomi je bila res hot. A njen značaj bi bilo treba krotiti."Sploh pa je vseeno. Prešolala se je." je zamrmljal. Je pa vrjela v tisto pravo ljubezen. Redki so bili tisti ki so. Will glede tega ni imel mnenja. Mogoče obstaja, mogoče ne. Ampak dokler mu je ena ne bo pokazala, jo bo šač iskal. Na svoj način. Vanova prijateljica pa ga je vse bolj zanimala. Sloh ker je bilo malemu nerodno. Vse skupaj ga je začelo zabavati. Van pa se je takoj rešil. "Kako ji je ime?" je vprašal. V glavi so se mu prikazale 3, za katere bi lahko takoj rekel da so ustrezale opisu. Katera pa je bila, je bilo odvisno odprijateljevanja z Vanom."Dajva za sekundo stran tvojo mačo stran. Katera na akademiji ti je.. Ne vem kako bi rekel. Katera na akademji ti je dovolj zanimiva da bi imel z njo še kaj več kot le sex za eno noč?" je vprašal. Že zato, da jima ne bi bila nikoli všeč ista. Kaj pa če sta imela isti okus?