Kitchen

Naslov sporočila: Kitchen Sob Avg 04, 2012 8:57 am

Če najdete hodnik, na katerem se skriva slika tihožitja, potem le požgečkajte hruško. Ta se spremeni v kljuko in kmalu zagledate na desetine delavnih in nadvse ustrežljivih vilinicev, ki vas iz kuhinje ne spustijo brez vsaj enega obroka v rokah.

Gost

Ker je Ashlynn že dolga leta preživela na Baradavičarki, je poznala kar precej njenih skrivnosti. Ena izmed bradavičarskih skrivnosti je bila, kako priti v kuhinjo. To je čisto po naključju ugotovila, ko se je en dan potikala po kleti, kjer je preganjala pihpuffovce, ki jih ni marala. V nekem trenutku se je z roko naslonila na veliko sliko tihožitja in zadela ravno hruško. Pojavila se je kljuka in Ashlynn je kmalu s celo težo zgrmela v kuhinjo, kjer so jo že kaj kmalu obkrožili vilinci. Od takrat naprej je v kuhinjo redno zahajala.
Bilo je pozno zvečer, ampak Ashlynn je bila lačna. Vedela je, da v veliki dvorani hrane ne bo dobila, zato se je namenila proti kuhinji. Morala je paziti, da hodi čisto potiho in tako ne spušča neprimernih glasov. Vedela je, da če jo profesorji dobijo ob taki uri, kako se potika po posesti, da jo lahko doleti kar huda kazen. Ko je prišla do predela s sliko se je tiho prihrulila ob zid, nato pa požgečkala hruško in pojavila se je kljuka. Vrata so se odprla in Ashlynn je sedaj lahko vstopila. Vilinci so že marljivo delali, zato se je Ashlynn začela spraševati, če sploh kdaj spijo in počivajo. Mimo je prišla majhna vilinka z velikim srebrnim pladnjem, na katerem je bilo polno čokoladnih žab. Ash si je obliznila ustnice, saj je bila to njej najljubša sladkarija, ter neučakano pograbila kar tri čokoladne žabe. Mimo je prišla še druga vilinka, se ji priklonila in ji ponudila zvrhan koš pit. Ashlynn je eno izmed njih hvaležno vzela, ter jo z užitkom začela jesti. Bila je strašansko lačna in v trebuhu se ji je že začela delati luknja. Vsedla se je na enega izmed premnogih stolov, kjer je lahko "pokončala" svojo pito, ko je za sabo zaslišala korake in smeh. Očitno je še en študent prišel ravno ta čas v kuhinjo in jo opazoval, kako se baše s hrano. Ampak Ash to ni motilo. Naj samo gleda, če ima kaj za videti. Obrnila se je, ter zagledala temnolasega fanta. Značka na njegovih prsih je izdajala, da je iz drznvraana. Ashlynn se je sumničavo zazrla v njega, saj kar ni mogla verjeti, da tudi drznvraanci premorejo toliko poguma, da kršijo pravila. "Ne gledaj tako. Zares ni lepo buljiti v človeka, medtem ko je." je zagodrnjala ter se posvetila čokoladni žabi.

((Sam))

Gost

Sam je bil na enem izmed svojih lačnih pohodov. No, tako jih je on imenoval. Sicer pa je bil Sam precej čuden in dajal imena nemogočim stvarem. Ali pa čisto običajnim. Kot so bili pohodi. Svoje skuštrane in kratke lase je kar naprej kuštral, ko se je mirno sprehajal po hodnikih in zavijal, se spuščal po stopnicah, saj bi si že kaj izmislil, če bi ga kdo dobil. Da ga, na primer, boli glava in rabi aspirin. Saj bolnišnično krilo ni bilo daleč. Sam se je nasmehnil. Včasih je bilo tako lepo kovati načrte. Popravil si je plašč, ki je prhutal za njim, noči so bile namreč hladne. Po temnem hodniku je prišel do velike slike tihožitja in pritisnil na hruško. Pojavila so se vrata in kljuka in v naslednjem trenutku je tiho stopil v kuhinjo. Vilinci so delali kot ob dnevu in Sam se je vprašal, ali sploh kdaj počivajo. Takrat pa je na majhnem stolu zagledal sključeno dekle, ki se je - premaknil se je bolj v levo - sključevala nad hrano. Nasmehnil se je, opazoval njen pogled, ki je zdrsnil od njegove značke, se spremenil v sumničavega ter do njega samega. ''Da, prav imaš, oprosti.'' Se je še enkrat prešerno nasmehnil, pograbil stol in se usedel poleg spolzgadovke. Ni je več pogledal. Mimo je prišla debelušna hišna pomočnica. Na pladnju je nosila majhne potičke in Sam je bliskovito stegnil roko ter vzel dve, s prtičkom. Položil si jih je na kolena in se nasmehnil vilinki. Ta je zardela in hitro odvihrala naprej. Kakšen vilinec pa ne bi, če bi se mu čarovnik nasmehnil? Ali čarovnica, kakorkoli. Sam od prihoda in oproščanja ni izrekel nobene več. Pa saj je bil po naravi bolj tih, da bi začel spraševati, kaj dela tu, pa bi bilo kratko malo neumno. Ob razmišljanju se je namrdnil, a njegov obraz se je hitro popravil, ko je spet zagrizel. Večerjo je zamudil, ker sta se z njegovim najboljšim prijateljem preganjala naokoli. Ampak, bilo je zabavno. Ko je pojedel, se je naslonil nazaj in opazoval vilince. Nato je dekle nekaj reklo. Sam je pomolčal za sekundo, potem pa odgovoril:''Tudi tokrat imaš prav, mogoče res nisem vljuden, takole vdrem in se niti ne predstavim, a kaj bi se predstavljal, če vem, da me kot spolzgadovka raje prestreliš kot pa rokuješ z nečistokrvnim čarovnikom? Seveda si lahko malce drugačna in celo bi se rokovala z mano, a kaj več pa ne, imam prav?'' Razkuštral si je lase, se naslonil naprej in se s komolci naslonil na kolena ter gledal predse.

((zamislu sm si, da bi ona rekla kj tazga kt. da ni vljuden kr se ni predstavu pa shit.))

Gost

Ponovno se je ozrla proti njemu in videla nasmešek, ki se je priigral na njegov obraz. Namrdnila se je, ter zopet odgriznila košček čokoladne žabe. Še vedno ga je nemo opazovala, ko se je vsedel na stol poleg nje. Ni rekla nič. Nekaj na tem drznvraancu mi ne da miru. Še bolj je priprla oči, ter ga sumničavo pogledala. Oglasila se je le takrat, ko ga je obtožila, da se ji ni predstavil in da je to skrajno nevljudno. "No če bi bil tako pameten, kot vsak drznvraanec mi sedaj ne bi razlagal, da si nečistokrven čarovnik. Tako niti ne bi ugotovila, da si nečistokrven, saj oba veva, da se to po zunanjosti ne da določiti." se je nato namrdnila, ter "pokončala" celo čokoladno žabo. Pomignila je mali vilinki, s pentljo na glavi, naj ji prinese še sladkarij. Majcena vilinka je veselo pristopicala k njej in ji ponudila vrečko bobkov vseh okusov Bertija Brucha. Vzela je bonbon mentolove barve, saj ji je bila ta barva zelo všeč, pa še vsebovala je zeleno barvo, ki je bila barva njenega preljubega doma. Izkazalo se je, da je bonbon okusa smrklja, zato se je nakremžila, ter ga izpljunila ven. Vilinka jo je prestrašeno pogledala, saj je mislila, da jo bo doletela kazen, ampak Ashlynn si je na obraz priigrala nekaj podobnega nasmešku. Vilinka je olajšanjo zavzdihnila, ter Ashlynn ponudila čokolado. Ta jo je z veseljem sprejela, saj je bila na čokolado prav nora. "Pravzaprav bi se rokovala s teboj, saj nisem tako omejena kot nekateri spolzgadovci. Splošno znano je, da se spolzgadovci delimo na tiste, ki nimajo nič pameti v glavi, ter tiste ki premorejo kar nekaj bistroumnih stvari. Mogoče bi lahko postala celo prijatelja, ampak imaš prav, poročila s tabo se pa lih ne bi." mu je nato odvrnila, ter skomignila z rameni. Komaj zdaj ga je dodobra pogledala in opazila je, da ta študent nikakor ne more biti iz sedmega letnika. "In s svojim pametovanjem tudi nisi na dobri poti, da bi postal moj prijatelj." je še dodala, ter se namuznila. "S katerega letnika pa si?" ga je še vprašala, nato pa ga ponovno sumničavo pogledala. "Saj nisi s seboj privlekel kakšnega profesorja, da bi me potem lahko kaznoval in spolzgadovcem že na začetku dal minus točke? Pravzaprav vem, da ste drznvraanci sposobni česa takega. Nekateri ste celo bolj zahrbtni od spolzgadovcev." je še na koncu dejala, ter ga zopet pogledala.

Gost

''Saj ni rečeno, da je vsak drznvraanec pameten. Pač, izstopam, in raje povem kdo sem, kot pa da bi se skrival za masko. Imaš kaj proti?'' Ji je vrnil pogled dokaj pogumno in se tudi sam namrdnil. Spolzgadovka je prav kmalu vzela bonbon barve mente in Sam se je zasmejal, ko ga je tudi tako hitro izpljunila. Tudi sam je pomignil vilinki, in ta je hitro in spet nasmejana prihitela k njemu. Ponudila mu je ogromno vrečo bonbonov in Sam si jih je podrobno pogledal. Nato je skomignil in vzel bonbon temno-modre barve. ''Borovnica.'' Je z užitkom mljaskal Sam. Tiho je poslušal dekle, ki je nekoliko pametovala po svoje in Sam jo je le z neužitkom popravil, ko je končala:''Pravzaprav to ni splošno znano dejstvo. Pravzaprav...'' Je naredil kratek premor:''o spolzgadovcih sploh ne govorimo.'' Je nekoliko začudeno zaključil, a nato vzel majhen košček čokolade z pladnja kot da pač ne bi bilo nič. Ker je bila še vedno tišina, je Sam zamišljeno govoril naprej:''Dejstvo je le, da ste ambiciozni, nezaupljivi in da ne marate nečistokrvnih čarovnikov. Jaz pa to sem. In ne vidim, zakaj bi se moral zaradi tega ubiti. Ali kaj podobnega.'' Iz žepa je privlekel zmečkan listek, ves počečkan in ga neugodno podal spolzgadovki, pri tem pa se neprijetno premaknil na sedežu. Na njem ni pisalo več kot to, da je ničvreden in naj se gre ubit. ''Spolzgadovec iz 7.letnika je napisal, Taylor. Ampak sem pač odkrit in povem svojo raso.'' Je skomignil in se znova namrdnil.
''6.letnik sem. Sam Sung. In s seboj nisem pripeljal profesorja, saj sem pošteno lačen.'' zdaj je vstal in šel pogledat naokoli po kuhinji, kaj še imajo.