Armor Gallery

V tej sobani se najdejo steklene važe, noter pa pokali različnih tekmovanj. Tu so izobešene tudi slike učencev in učenk, ki so kdajkoli dosegli ogromno. Je zelo ozka in zgleda bolj kot hodnik. Ima veliko oken, vendar je vseeno bolj temačen prostor, ki pa je zmeraj ogrevan.

for Annabelle

Victorii se je zazdelo, da hodi v krogih. Da, spet je brezciljno pohajkovala po Bradavičarki in iskala njene šibkosti, njene pomankljivosti. Ta stavba je bila na nekaterih delih resnično potrebna obnove, v to je bila prepričana. A vedno znova jo je presenetila s svojo mogočnostjo, kakko zelo ogromna je bila. In kaj vse se je skrivalo za vsemi temi vrati, za zidovi, za katere si imel mnogokrat občutek, da imajo ušesa. Victoria je, odkar je pri svojih enajstih letih prispela na to šolo za čarovnike in čarovnice, prečesala že vsak kotiček te ustanove: vsaj tako je mislila. A le kdo bi vedel, kaj vse še skriva ta tako preprosta, a hkrati skrivnostna stavba? Kakorkoli že, Victoria Robin se je danes že petič znašla pred nekimi vrati. Točno je vedela, kaj bo videla, če bo jih bo odrinila in vstopila v sobo za njimi, a zdelo se ji je, kot da jo le ta vabi, da jo dobesedno srka vase. Previdno je stopila nekaj korakov naprej in z visoko dvignjeno glavo premerila vrata. Če bi bilo to njeno prvo leto na Bradavičarki, bi se ji ta dogodek zdel izjemno čuden, a dejansko se mu ni prav nič čudila. Čez nekaj sekund je njena roka že počivala na težki železni kljuki. Potisnila jo je navzdol in stara vrata so se škripaje odprla. Robin uzrla prav tak prizor, ki ga je pričakovala, in nejevoljno je prhnila. Kako patetično se je naenkrat zdelo vse skupaj. Zaokrožila je po sobi in si ogledovala vse te pokale, ki so preprosto stali v vitrinah. Kot da bi se jih ta šola sramovala. Victoria bi jih postavila vsem na oled, ne pa da tičijo v tej rahlo zaprašeni sobi. Vitrine bi prestavila na hodnike ali v veliko dvorano. Da, ona bi se ponašala s tem, kar bi dosegla. Na nek način ni mogla razumeti, zakaj so jih takole skrivali... In nato so njeno pozornost pritegnili portreti, ki so osamljeno viseli na stenah med vitrinami. Zaprla je oči in vdihnila, nato pa spet izdihnila. Nekoč bo moj obraz med njimi, je rekla in njene ustnice so se oblikovale v majhen nasmešek. Komaj opazen, a je bila tam.
Iz razmišljanja pa so jo prebudili koraki, ki so odmevali po hodniku pred to sobo. Victoria se je obrnila in pred seboj zagledala svetlolasko. Privzdignila je obrvi, eno roko pa uprla v bok. "Sanchezova, kajne? Pozdravljena." je rekla in jo premerila s pogledom.

Annabelle je kot ponavadi,kar naredi vsak dan odšla do sobe z pokali. Sicer ni vedela zakaj, ampak je preprosto morala.Sicer ni nikoli sanjala,da bi bila njena slika tam. Samo iz radovednosti je odšla tam. Mogoče pa je bila tam zaradi vsakdanjega dolgčasa.Kdo ve. In bilo ji je popolnoma vseeno iz kakšnih razlogov hodi tja. Kot da so za vse stvari potrebni razlogi.Oblečene je imela kavbojke ki so se pri kolenih že začele rahlo trgati in majico z logotipom nekega benda. Ko je vstopila je mislila da bo sama kot vedno, ampak na njeno žalost ni bila.Pred sabo je imela svetlolasko za katero je domnevala da je iz Spolzgada in ko je spregovorila ni bilo nobene domneve o tem.'' Ja, Sanchezova,ampak drugače tudi Annabelle,'' je odvrnila, ter se samo bežno nasmehnila.''Pozdravljena tudi ti katere imena ne poznam,'' je odvrnila na kratko, ter stopila bolj v notranjost sobe in se obrnila proti Spolzgadovki,ki je še vedno imela roke uprrte v bok. Že je hotela nekaj reči vendar si je premislila in se obrnila proti nei polici z pokali ter jih samo opazovala,čeprav jih je videla že stokrat.