Library: forbidden section

Tu so knjige, ki ne bi smele biti. Tu je marsikateri urok, katerega oko učenca ne bi smelo ugledati. Zato pred vsemi temi policami žari napis: PREPOVEDANI ODDELEK, ogromna deska na rešetkanih vratih in ograji, ki obkroža te vrste omar in knjig. Tam je tudi dosti živih knjig - knjig, ki te lahko ugriznejo, ranijo, lahko pa tudi samo tako predirljivo kričijo,...

((torej, kake namene maš? :$))

Vanity je stopil v knjižnico pozno zvečer in pozdravil knjižničarko, ki ga je nejevoljno pogledala. Očitno je ravno nameravala oditi, pa ji je to preprečil učenec. Ampak Vanity in knjižničarka sta se poznala odkar je on začel hoditi na to šolo, saj je redno vsa leta obiskoval knjižnico in verjetno je bila knjižnica bradavičarke njegov tretji dom. Ali četrti. Vanity se je povsod hitro udomačil. Torej, knjižničarka ga je nejevoljno pogledala in zavdihnila:''Ravno zdaj, kaj, Vanity?'' A na njenem obrazu se je pojavil truden nasmešek. ''Ravno zdaj. Saj veste, ker se šola počasi začenja, sem mislil, da imate veliko ljudi, pa sem prišel raje zdaj.'' Se je zasmejal, prav tako knjižničarka. ''No, ampak danes sem se kar potila tukaj, zato sem zares trudna. Saj veš, čiščenje.'' Pomignila je proti milijionom knjig in Vanityu se je kar zasmilila. ''Če je pa tako, vas nočem nadlegovati.'' Na mestu se je obrnil in že odhitel proti vratom, ko je spet zaslišal:''Ne, ne! Ni treba. Saj vem, kako obožuješ knjige.'' Ko se je obrnil, se je grizla za ustnico, verjetno premišljujoč, kaj je pravkar naredila. Pa saj tako ali tako ni veliko učencev tu...je lahko skrbi prebral v njenih očeh. ''Ne ne, nočem vas motriti.'' je hitro dvignil roko, še preden je kaj rekla. A knjižničarka je odkimala in pobrala svoje stvari, ključe pa po zraku vrgla Vanityu, ki jih je z začudenim pogledom spretno ulovil. ''Kar udobno se namesti, za kakšno urico ali dve bom prišla pogledat in takrat lahko zapreva, če ne boš že prej odšel. Niti večerje nisem še pojedla.'' Si je zamrmrala, ko je zapustila knjižnico. Vanity je prvič ostal sam v knjižnici, zdaj je bil on tu kralj. Prvo, kar je naredil, je bilo to, da je zaklenil knjižnico. Naj bi se zaprla šele ob 9h, ampak saj je malo učencev. Potem se je nekaj časa zabaval s stripi, dokler se ni zunaj stemnilo. Njegova želja je postajala večja, ko je gledal temne obrise noči. Vstal je in se tiho pridrsal do prepovedanega oddelka. Nežno je odstranil rdečo vrv in jo za sabo spet nataknil nazaj gor. ''Pa poglejmo...'' je tiho dejal, ko je zaslišal trkanje na vrata knjižnice. Hitro je preskočil vrv in smuknil k vratom ter odklenil vrata. Pred njimi je zagledal visoko svetlolaso dekle, z svetlikajočo se kačo na plašču. ''Knjižnica je zaprta.'' Je rekel in gledal v dekle.

Daenerys je tako kot številne prejšnje večere, preživela tudi tega tako, da je tavala po gradu in se izogibala živih duš. Zaradi pozne ure je bilo je temno, tiho, na vidiku ni bilo nobenih profesorjev ali študentov in celo portreti so spokojno mižali in plitvo dihali, kot da bi spali. Vse to je bilo čisto po njenem okusu. Teh nekaj dni odkar se je začelo novo šolsko leto se je počutila malce čudno, kot, da bi bila močno vznemirjena glede nečesa. Ti občutki, ki so jo nenadoma preplavili so jo ujeli popolnoma nepripravljeno, saj že leta ničesar ni čutila tako intenzivno, če izvzamemo bes seveda. Kmalu pa je ugotovila, da je najbrž povezano s tem, da je bilo to njeno zadnje leto na akademiji, za kar pa ni mogoče reči, da nima smisla, ker če obstaja nekaj kar ljubi, je to zagotovo Bradavičarka. Bila je vajena svoje stalnice; brezbrižnega, zagrenjenega počutja in hladnega obnašanja, zato ji ni bilo točno jasno kaj naj počne s temi na novo odkritimi čustvi. Bilo je kot, da bi nekdo prižgal drobno lučko v njenem otopelem, ledenem srcu. Koraki njenih dolgih nog, obutih v črne bulerje z cvetlično poslikanimi vezalkami so mehko odzvanjali, medtem ko je hodila po hodniku, s prsti drsela po hrapavi in mrzli površini kamnitega grajskega zidu, s pogledom zaobjela velika hrastova vrata, vhod v Veliko dvorano in se spomnila mnogih pojedin ob začetku šolskega leta, pa kako je Klobuk Izbiruh prepričano vzkliknil 'Spolzgad' še preden se je dobro dotaknil njene svetlolase glave. Nenadoma pa je zaslišala nekakšen šum in močno se je zdrznila ob misli, da je nekdo tu. Počutila se je kratkomalo butasto, kot, da bi jo ujeli pri izmenjavi intimnosti s svojim ljubimcem. Ozrla se je za hrbtom in uzrla gdč. Norris, mačko zmešanega hišnika in ji namenila ne preveč naklonjen pogled, nato pa nadaljevala s početjem. Tu je bil njen dom in ni bila pripravljena na to, da ga čez slabo leto sploh več ne bo imela. Spraševala se je, če se je še kak drug sedemnajstletnik počutil tako ušivo, kot se je v tistem trenutku ona. Najbrž ne, je naposled pomislila. Ostali imajo domove tam, kjer je njihova družina, ki jih za razliko od moje, razdrte, ne zatira in jih sprejema takšne kot so. Jaz sem samo ena izgubljena duša. Spet ta njena fraza. Na obraz se ji je prikradel ciničen nasmeh, tisti, ki se so ga na njej videli tako pogosto, a je bil sedaj hkrati tudi otožen. Ker se je popolnoma izgubila v mislih, sploh ni gledala kod hodi. Pot jo je pripeljala do vrat šolske knjižnice in ko se je z obrazom zaletela naravnost v podboj vrat se je močno zdrznila in posegla po nekaj izbranih kletvicah. Potipala je po topo bolečem nosu in mrko zamrmrala 'hvala bogu', ko je ugotovila, da ji ne teče kri. Če je bila že tukaj, se je odločila, da bo pač to noč potratila čas v knjižnici, kar pa se še nikoli ni zgodilo. Preden je lahko dobro premislila sta ji v glavo šinili dve mamljivi besedi in oči so se ji poredno zasvetile. Prepovedani oddelek. Ko je poskusila vstopiti so bila vrata zaklenjena in tako je prišla do zaključka, da je knjižnica najbrž zaprta, ker je ura že odbila devet. Pomislila je, da bi poskusila z alohomoro, ko je opazila, da skozi reženj pod vrati prodira medla svetloba. Pobutala je po vratih in kaj hitro so se odprla in ven je pokukala razmršena glava gryfondomskega fanta, ki jo je nato obvestil, da je že zaprto. Nejevoljno je dvignila levo obrv. »Oh, kaj res?« je zajedljivo vprašala. »Kaj pa potem ti iščeš tu notri?« Priprla je oči in prekrižala roke, kar je bila nekakšna njena različica 'bitch please' drže.

((o mater, kaj use sm nasrala><' idk man... maš kake ideje?:3))

Premeril je dekle. Sploh ne slabo, sploh ne. Se je začudil in dvignil obrvi. Ko se je spet vrnil k njenemu obrazu, se ji je nasmehnil. Odprl je usta, da bi nekaj rekel, a na njegovem obrazu je še vedno rajal nasmeh. Namesto odgovora je nežno, kolikor je fant upal, se dotaknil njene roke in svojo toplo dlan ovil v njeno mrzlo. Prijetno je pašalo, ohladitev namreč. Razprl je vrata dovolj, da jo je lahko potegnil noter in v zadnjem trenutku, preden je tiho zaprl vrata, videl hišnikovo mačko. Mirno je sedela v temi, migala z repom in svoje oči usmerjala v njiju. Zaprl je vrata in se nasmehnil dekletu. Le stežka je spustil njeno roko, ki je hladila njegovo. ''Kdo si?'' jo je potem vprašal in se obrnil nazaj k svojemu delu. Stopil je čez rdečo vrv, in se nagajivo ozrl k njej. ''Prideš?'' Za njo je zaprl rdečo vrv, potem ko jo je odprl samo zanjo. Ko je malo zaostal in se odpravil za njo, si ni mogel kaj, da ne bi pogledal njene zadnjice. Začutil je rahlo ščemenje, bila je kar...napeta. Roke je potisnil v žepe in se postavil zraven nje. ''Vanity, 7.letnik.'' Ji je podal roko in se nasmehnil.

(( to je nek shit, oprosti xD
in js imam zmerej ideje ampak so zaradi mojega moškega spola zmerej perverzne XD))

Obrv je kar lepo ostala kjer je bila, saj jo je na njeno presenečenje neznanec prijel za roko in jo potegnil noter. Načrtovanega človeškega dotika ni čutila že tako dolgo, da je povsem pozabila kakšen je. Njegova roka je skorajda vroča proti njeni. Začuda ji dotik ni bil mrzek. Ko se je nasmehnil, si je kar predstavljala vrsto trapastih punčkic, ki so omedlevale in popadale na tla kot domine. Najbrž bi jih večina prodala dušo, da bi bile sedaj na mojem mestu. Prazna knjižnica, medla svetloba... prikladno. Ležerno se je sprehodila mimo njega in takoj segla na eno izmed višjih polic ter potegnila z nje naključno knjigo. Odprla jo je v pripravljenosti, če bi jo slučajno popadla ali začela vreščati, toda zgodilo se ni nič. "Daenerys, don't care," je brezbrižno dejala medtem ko je listala po zaprašeni knjigi in poskušala ugotoviti kaj pravzaprav je. "Torej, Vanity, kaj počneš tukaj?" je nato vprašanje pospremila z polovičnim nasmeškom, ki pa še zmeraj ni pregnal njenega značilnega arogantnega izraza. Dvignila je pogled in ga izzivalno usmerila vanj, nato pa je sledilo še eno veliko presenečenje večera - zalotila se je, da se spogleduje z gryfondomcem.

((ma nehi, čist kul je! ;D sicer me pa to ne moti, it's interesting to spice it up a bit xd))