Park

Park predstavljajo velika drevesa - lipe, bori, hrasti... - med njimi najdeš klopice, z velikimi razdaljami druga od druge, za učence, ki bi bili radi malo sami oziroma imeli malo zasebnosti. Mimo vodi kamnita potka, med drevesi in klopicami pa se skrivajo vodnjaki, kipi, kamni...

Vanity se je nekega vetrovnega dne - no, kot ponavadi v jeseni - zdolgočaseno sprehajal po parku. Učenci so se stiskali v gradu in se hihitali po vseh kotih. Nikjer nobenega miru. Vanitya je namreč bolela glava, in preden je vzel lekadol, je bilo vse tiho. Potem, ko je vzel lekadol, so se ljudje usuli iz vseh smeri in bam, glavobol je bil spet tu. Vanity je zavil z očmi in hitro stopil iz svojega doma. In ven, ven iz gradu. Med potjo je kmalu začel kričati, saj so bili res vsepovsod. A nekako se mu je uspelo umiriti in ohranil je plitko dihanje do velikih vrat, le te odprl in glasno vdihnil in zahlastal za zrakom, kot da bi se dušil. Zaloputnil je vrata in se odpravil na sprehod. In zdaj je tu. Se sprehajal. Bil je že pomirjen, glavobol je popustil in čeprav je bilo zunaj mraz in se je neprestano ovijal v plašč, ker je pihal ledeni veter, se je vseeno odločil, da je modro ostati zunaj. In tako tudi je. Zdelo se mu je, da že precej časa hodi, ko je ugotovil, da se pomika v krogih okoli gradu. Resno? Obhodil sem grad? Začudeno se je ustavil, ko je že tretjič zagledal vrata in buljil v njih. Veter mu je razmršil lase in nagonsko se je njegova roka sprožila ter jih še bolj razmršila. Potem je roke utaknil nazaj v žepe in skomignil. Noter ni hotel iti. Ne še. Čeprav je verjetno kar dolgo časa že tu. Ali pa ne. Spet je skomignil in se odpravil naprej. Njegove misli so bile še vedno prepletene. Hotel je iti stran od vrat, vrat gradu, da ga ne bi zamikal vstop. In tako je spet prehodil dolgo pot do zadnje strani grada, kjer praktično nikoli ni bilo nikogar. Tam je samevala klopica. Trudno se je usedel nanjo in zazehal. Veter mu je igral lepo melodijo in pravzaprav ga je spominjala na pesem njegove mame. Popravil si je lase in potem roke spet potisnil globoko v žep. Kakor kip je sedel tam in gledal, gledal kako se drevesa klanjajo sili zraku.
Neslišno se mu je približala postava, a Vanity je sprva sploh ni opazil. Šele ko je zaslišal piskajoč in tih ''živijo'', je uzrl visoko dekle z lepimi svetlimi lasmi, sicer spetimi v čop zaradi vetra in ostrim obrazom ter sijočimi modrimi očmi. ''Živjo.'' Je odvrnil. Zgledalo je, da se tudi ona zavija v plašč. ''Hrup v gradu, kaj? Tudi mene je pregnal ven. Hitro izgubim živce ob hrupu.'' Je nejevoljno dodal, a se spet nasmehnil in tokrat nasmeh namenil dekletu. Tukaj pa je lepo. Tiho. Mirno. Ogledal si je njen obraz. Nekako mu je bil všeč, nekako pa ne. ''Vanity Mattew Travis Wild. Gryffindom, 7.letnik.'' Se je vljudno predstavil in ji ponudil roko.

((Skyler Castellano))

Skyler je bila rahlo utrujena in potrebovala je malo miru. V takšnem vetrovnem vremenu ni bilo skoraj nikogar zunaj zato se je odpravila v park. Spotoma se je še ustavila v Drznvraanu, da je odložila torbo in si vzela malce toplejši plašč. Vedela je, da jo bo kljub temu zeblo, a ji ni bilo mar. Hitro je zakorakala na hodnik in se spustila po neštetih stopnicah. Po šestih letih bivanja na bradavičarki je pot že zelo dobro poznala. Čim je stopila skozi vrata jo je zajel močan sunek vetra. Vsa premražena se je zavila v plašč in vdihnila svež jesenski zrak. Vsa tresoča se je odpravila v park. V daljavi je zagledala fanta, ki je sedel na klopci. Zdelo se ji je, da mora tudi njega zebsti. Sama se je od mraza čisto tresla in počasi je stopila do klopce. Popravila si je lase, ki so ji zaradi močnega vetra poplesovali okrog obraza.

"Živjo" je pozdravila fanta in se še bolj zavila v plašč (če je bilo to sploh še mogoče). "Ja res je zelo glasno." mu je pritrdila. Ogledala si ga je, saj ji to prej ni uspelo. Morala je priznati, da ji je bil všeč. "Skyler Castellano, 6.letnik, Drznvraan," se je predstavila tudi ona in mu podala roko.

((sorry k si mogu tok dolg čakat, sam sem bla na morju (oz. še vedno sem) in ne morem bit glih velik na compu.))