Castle walls

Nekaj časa je že minilo od zatona sonca, bleda luna se je počasi zarisovala na temnem nočnem nebu, policijska ura ob kateri morajo biti študentje varno spravljeni v svojih domovih pa je bila tudi že krepko mimo. Visokorasli zagrenjeni sedemnajstletnici ni bilo mar za nič od tega. Pravila je kršila odkar pomni in tudi pomanjkanje spanca ji ni bilo tuje. Redkokdaj se je spustila v svet mučnih sanj in nočnih mor polnih njenih največjih strahov in najhujših trenutkov njenega življenja preden je bilo to res neizbežno potrebno. Tako je večino noči, ki so mimogrede bile zmeraj njen najljubši čas, preživela na svežem zraku, nekje okrog svoje ljube akademije ali pa v spolzgadski dnevni sobi, ki jo je po drugi, tretji uri, ko so odšli še zadnji študentje, imela popolnoma zase. Danes se je odločila za hladen, kamnit zid. Ko je pristala na vrhu se je loveč ravnotežje odpravila malo naprej in se nato postrani usedla na mrzlo, hrapavo površino z nogami iztegnjenimi daleč predse in se zazrla v prostranost bradavičarskega posestva. Kaj kmalu pa je zaslišala lahke korake in takoj zatem tiho pokašljevanje. Vzravnala se je in ugledala mlado temnolaso čarovnico iz njenega letnika in njenega doma. Spolzgadovka je hodila pod njo, ob zidu in da bi jo opazila bi morala dvigniti glavo in pogledati gor, v temo. "Še ena izgubljena duša, kaj?" se je na njenem obrazu narisal aroganten izraz, ki se je zmeraj ob prisotnosti drugega visoko razvitega živega bitja. Počasi, lenobno je iz žepa na usnjeni jakni povlekla majhno škatlico, izvlekla iz nje cigareto, jo prižgala in vdihnila strup globoko vase. Drugo dekle si je vzelo čas in odgovorilo šele, ko je izpuhala gost bel dim v ozračje.

Ashlynn ni mogla spati. Ne po tem, kar je danes izvedela. Roke so se ji tresle od ogorčenja, gnusa, zlobe in predvsem razočaranja. Saj je nekako že slutila, da je mati kriva za smrt očeta, ampak dejansko to potrditi je pa nekaj popolnoma drugega. Rabila je zrak, da se pomiri. Ni hotela jokati, saj to ni bilo v skladu z njeno naravo. Ampak počutila se je že tako obupno, da je morala zakričati in ven spraviti ves svoj bes. Ker je bilo že pozno ponoči, je odšla k zidovom bradavičarke, k enem izmed krajev kjer se je s prijatelji pogosto družila. Ni pričakovala, da bo koga tam srečala, zato je le tiho postopavala naokoli in gledala v nebo. Ni želela misliti ne na očeta in ne na družino, ki je bila tako bedna, da bi najraje pobegnila daleč stran. Ampak na žalost niti pri zidovih ni bila sama. Zaslišala je glas dekleta, ki je sedelo na vrh zidu, zato je pogledala proti njej. Ni vedela, ali naj se dela da je ni opazila in niti slišala in tako nadaljuje svojo pot ob zidu, ali pa naj se oglasi. Izbrala je drugo možnost, saj je bilo jasno, da je svetlolaska že opazila, da jo Ashlynn opazuje. "Ne bi rekla izgubljena. Prej predvsem močno jezna." ji je odvrnila in v njenem glasu je bilo slišati opozorilni podton "ne igraj se z mano, nisem pri volji". Svetlolasko je poznala, no ne bi rekla ravno poznala, bila je iz njenega doma in obiskovala je isti letnik. "In če mi misliš težiti, naj ti povem, prihrani si to veselje. Nisem pri volji in slabo bi se to končalo, predvsem zate." ji je nato še dejala. Danes zares ni želela slišati še več spolzgadovskih zajedljivih komentarjev, čeprav je bila sama tudi iz tega doma. Imela je občutek, da če bi se še kdo danes z njo zafrkaval, da bi enostavno eksplodirala.

Zelo očitno je bilo, da je temnolaso dekle razburjeno, žalostno in jezno globoko v dno duše še preden je sploh spregovorila. Na žalost pa Daenerys nikoli ni premogla vsaj malo solidarnosti ali tistega čuta za soljudi o katerem so vsi neprestanoma blebetali in tako je pač še naprej ostajala mrtvo hladna. Jasno je bilo tudi, da Ashlynn ni pričakovala ali hotela družbe, a je tudi to ni ganilo. Screw it, prva sem bila tukaj. Vdih, izdih. "Vsi smo izgubljeni," je prepričano posegla po eni svojih skrivnostnih življenskih 'modrosti' in skomignila z mršavimi rameni. Zdelo se ji je, da zid pod njeno zadnjico postaja vse trši in vse bolj neudoben, zato se je premestila v ležeč položaj, s prekrižanimi nogami in lasmi, ki so ji viseli preko obeh robov zidu medtem ko je poslušala spolzgadsko dekle. Ni ji ušel njen svarilni ton, ampak groženj, ki so bile po njenem mnenju nedvomno prazne pa tudi ni vzela na znanje. Daenerys namreč ne bi ustregla nikomur, pa če bi bil to sam minister za čaranje, sveti papež ali kdorkoli drug. "Ah, kakšna škoda, pa ravno zato sem čepela na tem prekletem zidu tri ure," ji je naposled zajedljivo dejala, kljub zelo jasnim opozorilom. Saj se v bistvu drugače kot sovražno in pikro najbrž niti več ni znala pogovarjati. Dogorel cigaretni ogorek je brezbrižno fliknila čez obzidje in si postregla z novo cigareto, škatlico pa naposled pomolila proti temnolaski. "Boš? Blazno pomirja, veš. Tebi bi res prav prišlo."

Opazovala je svetlolasko in po njenih odgovorih sodeč, je bila še ena tista hladna spolzgadovka. Ashlynn je točno vedela v katero kategorijo jo mora uvrstiti. Med tiste hladne, arogantne osebe, ki bodo mlatili prazno slamo, samo za to, da bodo vedno imeli prav. Tiste zajedljive, vzvišene osebe, ki bodo vedno dajale zajedljive komentarje ne glede na situacijo in se ne bodo nikoli spremenile. No, deloma je bila tudi Ashlynn takšna, ampak je s svojo inteligentnostjo znala oceniti pravi položaj in z ljudmi manipulirati. Medtem ko je večina spolzgadovcom bila samo vzvišena in nič več. "Ljubica, če si ti izgubljena še ne pomeni, da so vsi okoli tebe tudi." ji je hladno nazaj odgovorila. Kdo pa je rekel, če je še tako obupana, da se ji bo pustila? Ne, to ni bilo v Ashlynnem slogu. "No, potem ti pa moram vzeti to veselje in ti povedati, da se z menoj ne boš pogovarjala tako. Čeprav se ti zdim vsa iz sebe verjemi, da premorem še toliko komentarjev in moči, da ti pošteno zatežim življenje. Nisem kot en Pihpuffovček, ki bo podlegel tvojim komentarjem in hladnosti." ji je siknila nazaj in svetlolaska ji je vedno bolj šla na živce. Pa saj so se spolzgadovci tako ali tako delili na tiste, ki so brezglavo silili v besedne spopade in med tiste, ki so bili zares nekoliko vzvišeni, ampak vseeno niso tako močno silili v ljudi in so bili nekoliko bolj premišljeni in zviti. Ashlynn je bila vedno obdana z bolj zvitimi spolzgadovci, saj ji je takšna družba bolj odgovarjala. Ob ponujeni cigareti je le skomignila z rameni, ter zamrmrala: "Locomotor." Palico je usmerila v sebe, ter nato poletela visoko v zrak, ter elegantno pristala na zidu, blizu svetlolaske. Iz rok ji je vzela cigareto, ter si jo vtaknila v usta. "Verjemi, mene ne bo nič pomirilo, tvoja prisotnost pa me sploh ne umirja." ji je brezbrižno dejala. "Za tebe in tvoje brezglave komentarje sem že slišala. Daenerys Lysa Manderly, kajne?" je to bolj kot vprašanje, povedala kot trditev.

Poslušala je spolzgadovko, ne da bi jo besede ganile ali razorožile. Nekoč je bilo takšno obnašanje njen obrambni mehanizem, sedaj se pa drugače več sploh ni znala pogovarjati. To je bilo v časih, ko je zaradi mamine smrti čutila toliko jeze, da je imela občutek, da jo bo razneslo. Zdaj ji preprosto ni bilo mar za nič, sploh pa ne za Ashlynnine grožnje. Imela je zoprno navado, da ni spustila nobene opazke mimo, zato seveda ni molčala, ko ji je punca začela vračati podpihujoče opazke. "Dobro zate, če nisi. Presenetljivo pa je to, da si kljub temu bolj zatežena kot Raws, ljubica," je pripomnila z lažnim, sladkim podtonom. Bilo je jasno kot beli dan, da jo je temnolaska podcenjevala. Če bi ji želela slabo, za kar pa ni imela posebnega razloga, se tega nikakor ne bi lotila tako očitno, njeni mali komentarčki so pa pač bili njen odziv na vse. Besede ne enačijo dejanj. Zopet je sedla, saj se je tako počutila bolj v oblasti. "In kako nameravaš to narediti? Z besedami? Bolj težko. Te me ne bolijo tako kot določene puhloglavce. Kaj bodo torej tvoji smrtni udarci? Boš dosegla, da se nihče ne bo želel družiti z mano? Da bom v težavah pri profesorjih? Ali pa boš mogoče razširila kakšne lažne govorice o meni? Če je tako, te moram razočarati, ker sem za vse to že poskrbela sama." Ni je posebno presenetilo, da je dekle vedelo za njo, saj se po šoli kar precej govori o njej. Večina tega so sicer napihnjeni škandali, ki naj bi jih zakrivila, pa vendarle. "Če ti kaj ne paše, lahko kar odpeketaš, okoli šole je kar veliko različnih krajev," je brezbrižno odvrnila na opazko o njeni družbi, čeprav ji je bil ta pogovor mnogo bolj všeč kot pa ostali, ki jih je imela zadnje čase. Ashlynn se ji ni umikala in ni bila tako butasta, da bi se je bala, kot mnogi, ki so živčno odvračali pogled, ko so šli mimo nje. Kot da je preklet bazilisk ali nekaj demonskega.