Common room

Je prav tako kot ostale glavne sobe drugih domov prostoren, vendar zaradi lokacije pod jezerom, zelen. Prav tako pa je tudi v zeleni in sivi barvi, na stenah bakle ter slike njihovih pomembnih prednikov, quidditch ekip ter največja slika kače. Dopolnjuje ga ogromen kavč z naslonjači, brez stol in miz, z kristalnim lestencem in kaminom.

Morgan se je pozno vračala v dom. Njeni šolski čevlji so jo že malo tiščali od celodnevne hoje naokoli. Vendar ni bila zaspana, vsaj ne toliko, da bi takoj padla na posteljo in v spanec. Odločila se je še malo ustaviti v dnevni sobi. Ta je bila skoraj zmeraj polna, ob vseh tudi nemogočih urah, polna spolzgadovcev in spolzgadovk, kar je Morgan ugajalo. Vstopila je v dom in se spustila po tistih treh stopnicah v dnevno sobo. Ta je bila nekoliko prazna. Je bilo pa res, da se pouk sploh še ni začel in da nekateri še vedno niso prišli na akademijo. Šolsko leto se še ni zares začelo, a naj bi se, čez teden dni. Takrat bodo prišli prvi letniki in pravzaprav se je že veselila še enega govora njihovega ravnatelja. Nežno si je popravila lase za uho in se spustila v naslonjač poleg kamina, v katerem je prasketal ogenj in osvetljeval dnevno sobo. Tam sta bile še dve dekleti, ki sta se pridušeno pogovarjali, zato ju Morgan ni motila. Tako ali tako je bilo že pozno, in sploh ni vedela, ali ji je do pogovora ali ne.
K sebi je povlekla desno roko in si začela ogledovati svoj prstan. Kolikokrat si ga je že ogledala! Bližje in še bližje. Če si ga imel toliko časa kot Morgan, in ga pogledal skoraj vsak dan, si vzel čas, no, potem si v tistih treh malih diamantih lahko zares videl elemente. V prvem diamantu ujeto morje, v tretjem veter, oziroma zrak, v drugem, tistem na sredini pa nevihto, dež, oblake. Bilo je presenetljivo, kaj se skriva v tistih malih diamantkih. Na okna je začelo tiho trkati. In postajalo zmeraj močneje. Seveda, jesen. Je pomislila Morgan in se nasmehnila. Kmalu so v dnevno sobo z hruščem in gruščom pridrli fantje; nekaj njenih letnikov, za njimi pa opotekajoče trije mlajši fantje, bledi v obraz. Pet fantov iz njenega letnika, ki se je na ves glas smejalo in hodilo spredaj, je Morgan dobro poznala, tiste tri, ki so bledo, nezavedajoče se cingali za njimi, pa ni. Zgledali so precej mladi. 3.letnik, mogoče? Zaslišala je znan glas:''Morgan, zamudila si zabavo. Počakaj, da pridejo prvi letniki. Saj boš potem prišla z nami?'' Oglasil se je tisti največji fant med vsemi, čeprav je bil skrajno trapast, pa je bil tudi izjemno privlačen. Dva fanta sta se usedla na mizo, dva sta se na kavč, tisti velik pa se je naslonil na sedež, v katerem je počivala Morgan. Trije mlajši fantje so se opotekajoče zatekli v spalnice, še vedno bledi kot smrt. ''Res, James? Zabava? Naslednjič bodi tako prijazen,'' z roko se je dotaknila njegovega lica in ga pobožala, nežno, kolikor je upala:''In delaj neumnosti z drugimi domovi.'' Odrinila je roko od njegovega obraza, da je James obrnil glavo stran, sama pa zavila z očmi. James jo je pogledal, si ugriznil ustnico in pomignil fantom. Slednji so vsi dali točko z Morgan in se nasmehnili, ter sledili 'šefu'. Pred stopnicami v fantovske spalnice se je James ustavil:''Hej, Morgan, ljubica, lahko noč.'' Ko se je obrnila, ji je poslal poljubček in se nasmejal. Morgan je znova zavila z očmi, vzela palico in nežno zaokrožila po zraku. Nastal je oblak v obliki srčka, odplaval k Jamesu in se tik preden bi James ga lahko prijel, strl na dva dela. Fantje so se zasmejali, skupaj z Jamesom, ki je naredil kisel nasmeh in odšli. Morgan se je zadovoljno nasmehnila in ravno se spet nazaj pogreznila v sedež, ko je skozi vrata vstopilo še eno dekle. ''Hej.'' Je Morgan pozdravila in namenila nasmešek.

((Victoria))