Common room

Za vstop v svoj dom moraš odgovoriti na težko vprašanje orlovskega kipa, ki stoji pred vhodom v njihov glaven prostor. Potem prideš v lepo in prostorno sobo v modri in srebrni barvi, katero dopolnjujejo mize, kamin, stolice in kavči z naslonjači, povsod po stenah pa so bakle, med njimi slike njihovih pomembnih in znanih prednikov, quidditch ekip ter največja slika orla, ki kraljuje Ravenclawu.

Bilo je pozno, pozno, ko se je vrnil. No ja, najboljšim prijateljem zabave pač ne moraš odreči in tako so se potikali - kar nekaj od njegove klape - po akademiji in celo skočili ven na svež zrak. Zunaj je zavijal veter, kot vsako noč jeseni. Sam je ljubil veter. Bil je tako miren, a lahko je postal pravi vihar. Nekako je predstavljal Samovo osebnost. Pred orlom je zazehal in ga pogledal:''No, bo kaj z tem vprašanjem?'' Orlova glava se je obrnila v njegovo smer in izustila:''Je težko, a lahko v pravih rokah, je srebrno, a rdeče, smrtonosno, a znak prijateljstva.'' Sam si je zaspano pomel oči in leno odgovoril:''Gryffindomski meč, ugibam?'' Orel se je umaknil. Sam je stopil v dnevno sobo in se razgledal. Bila je temna. Seveda. Malo ljudi je še bilo, šolsko leto se še ni začelo. Le Sam in nekateri drugi so prišli prej. Poleg tega pa so - drznvraanci - šli precej zgodaj spat, da se 'glava spočije'. Sam je zazehal in se vrgel v bližnji kavč. Ogenj je lepo prasketal, veter je zavijal...in temnolasa glava je omahnila. Čez približno pol ure ga je zbudil šum - imel je zelo rahel spanec. Odprl je oči in se zazrl ravno v oči nekega drugega, pravzaprav, dekleta. Sam se ni mogel premakniti, saj je stala pred kavčom in se sklanjala nad njim. ''Si mogoče kaj izgubila?'' Se Sam ni mogel domisliti druge logične razlage.

Skyler se je tako kot vedno potikala po gradu. Za danes je zaključila že vse ure in rahlo utrujena se je vračala proti njihovemu domu. Komaj je čakala, da se zlekne na fotelj zraven prasketajočega ognja. Rahlo jo je zazeblo saj je bila še vedno v mrzlih ječah. Hitro je tekla po stopniščih dokler ni omagala in čisto zadihana je prispela do orla. Brez težav je odgovorila na vprašanje, saj so ravno to obravnavali pri spreminjanju oblike. Izmučena, vendar dobre volje je zakorakala v dnevno sobo. Ta je bila skoraj prazna, saj se je večina odpravljala spat. Tudi Skyler je bila še kako potrebna počitka. Ko pa je vstopila je opazila fanta na njenem domačem fotelju. Pod njim je štrlel kos pergamenta. Ošinila ga je in ugotovila, da gre zatisti esej, ki ga je nedavno "izgubila". Ker je izgledalo, da fant spi, se je poskušala čim tišje dokopati do eseja. Ravno ga je hotela vzeti ko se je fant zgubil. Izbuljeno in malo prestrašeno ga je pogledala zato so bile njene svetlo turkizne oči videti še večje kot ponavadi. "Ja?" je neumno rekla in bilo ji je malce žal za to kar je izustila. "Sediš na mojem eseju za napoje" je rekla prijazno in se nasmehnila še vedno rahlo zaspanemu fantu.

V njegovih zaspanih očeh je bil njen nasmeh kakor nasmeh boginje. Nerodno je zardel, v minuti postal rdeč kot rak, se popolnoma prebudil in hitro odskočil z naslonjača. Ni vedel, kako mu je uspelo, a pri tem se ni niti dotaknil dekleta, temveč je samo skočil mimo nje in zaprepredeno strmel v naslonjač. Tam so pomečkani ležali pergamenti. ''Oh, tako mi je žal!'' Je izustil. ''Daj meni, bom popravil.'' Hitro je povlekel palico ven, in še preden bi to utegnilo dekle, zgrabil njene eseje. ''Espeminus.'' Iz njegove palice je švrknila le iskrica. ''saj bom, saj bom...'' je spet nerodno zardel in njegova ušesa so postala rdeča. Živčno si je grizljal ustnico. Potem je zaslišal tisti glas, ki ga je tudi prebudil. Dekle mu je povedala pravilen urok. ''Hvala.'' Hvaležno je pogledal svetlolasko in palico spet usmeril v pergamente. ''Ekspeminus!'' Nežen sijaj je prišel iz palice in se še bolj nežno - vsaj tako je zgledalo - ovil okoli papirjev. Stisnil jih je, dokler niso postali le še kepa papirja, nato pa se zavrtel, napravil vrtinec in nenadoma izginil, papirji pa so bili kot novi, popisani z čudovito pisavo. ''Tu imaš.'' Ji je podal pergamente in nerodno pogledal v tla. ''žal mi je, ker sem spal na njih.'' Je dodal in spravil palico. Z roko si je razmršil lase, nato pa je z pogledom še vedno usmerjenim v tla roke pospravil v žep. Naposled je le pogledal proti dekletu:''Sam Sung, 6.letnik.'' Nasmehnil se je. V njegovi glavi je še vedno razbijalo od utrujenosti, a na videz tega ni kazal.


((oprosti za pozen odpis in tale zmazek))

Videla je, da je fant močno zardel in ob njegovem nenehnem opravičevanju ji je šlo na smeh. Rahlo začudeno ga je gledala ko je hitro vzel pergament in ga poskušal popraviti. Ni si mogla pomagati in zasmejala se je fantovi živčnosti. "Ahm, reče se ekspeminus." Mu je pomagala in se spet nasmehnila. Videla je, da je njegov obraz še bolj pordečel. "Hvala." je rekla in vzela pergamente ter jih odložila na mizico. "Nič hudega. " je rekla in njen obraz je bil še vedno raztegnjen v širok nasmešek. Opazila je da mu je zelo nerodno, saj je gledal v tla. "Skyler Castellano, tudi 6. letnik." se mu je nasmehnila nazaj. Nato se je spomnila od kje ga pozna. Njegov očarljiv nasmešek je videla že v veliki dvorani ko se je pogovarjal s prijatelji. Poleg tega sta bila tudi skupaj na urah in bila je kar malo presenečena, da se v teh šestih letih še nista spoznala.

Nerodno si je z roko šel skozi lase, ko je videl, da se mu smeje. Moji nerodnosti, pač. Si je mislil in za trenutek so se mu lica obarvala nežno roza. Stopil je nekaj korakov nazaj in zadel mizico. Hitro se je ozrl, a ker ni bilo nobenega nereda, se je nazaj obrnil proti dekletu. Podaril ji je en velik nervozen nasmešek, saj se je le še bolj smejala zaradi njegove nerodnosti. Sam je pogledal v tla, njegova glava, pravzaprav misli niso vedele kam naj gredo, bilo je, kot da bi se zaletavale ena v drugo. Ritemsko in tipajoče je zatipal drugi sedež in se sproščeno vrgel vanj. Njegove oči so še vedno spremljale Skylerin obraz. ''Nekje sem te že videl. Pri urah, mogoče?'' Ja, pri urah, ti bebec! Mu je potrdila svoja lastna pamet in Sam se je nasmehnil. ''Čudno, v istem domu, isti letnik, pa še nikoli se nisem spoznal... s teboj.'' S tako prečudovito punco. Je hitro dokončal v mislih. Pomislil je, kaj bi Vanity, njegov najboljši prijatelj storil na njegovem mestu. On bi se verjetno izkazal, bil frajerski...je pogoltnil slino Sam. Ampak Vanity je bil zapeljivec že od malih nog. Samu pa nekako to ni nikdar šlo. Nato je pod zadnjico začutil nekaj trdega in neudobno se je premaknil ter povlekel nekaj na plan. Pa ne da sem se spet na nekaj usedel! Si je zagodrnjal, a izgledalo je, da je to samo njegov album novejših slik z Bradavičarke. ''Hah, album.'' Si je oddahnil in si ga položil v naročje. ''Pozabil sem ga tu.'' Očitno. So mu njegove misli sarkastično odgovorile. ''Rad fotografiram.'' Je dodal hitro in se spet živčno nasmehnil. Tole je težko, nadaljevati pogovor z dekleti. Težko delo. Je osuplo pomislil prikupen rjavolasec.

[list]V zadregi si je šel z roko skozi lase in jo na hitro pogledal v oči, potem pa pogled spet spustil:''Tako mi je nerodno ob vseh lepih dekletih. Glede na to, da nisem imel veliko kontaktov z ženskim spolom...'' Je zadnje bolj tiho dejal. To je bil verjetno tudi razlog, da ga ni poznala. Sama Sunga je poznala le peščica deklet iz drznvraana. Če le ne bi bil tako sramežljiv in nekomunikativen. Si je tiho očital in pogoltnil slino. Eno roko je utaknil v žep, z desno pa je skomignil in se poskušal tudi sam nasmehniti:''To bo zato, ker sem precej sramežljiv in ker nisem imel veliko stikov z ženskim spolom.'' Je ponovil, prepričan, da ga prej ni slišala. V sebi je začutil nekakšno tesnobo, njegovo telo se je začelo ritemsko umikati pred njo, pritisk nanj je bil skorajda prevelik, ponovne rdečice pa si ni dovolil.
''No, jaz sem ustvarjen za to. To je moje življenje.'' Je hitro rekel in se nasmehnil. Zdaj je sedel in v rokah tiščal še ne tako debel album, kot sta bila njegova prva dva. ''Oh?'' Je izustil in zabuljeno pogledal vanjo, a je takoj skesano pogled obrnil v tla. Bedak, bedak, bedak! Si je ponavljal v mislih in se živčno nasmehnil vsake toliko časa. Pogledal je njo, potem album, spet njo in album. Nato je pogledal naslovnico albuma. Pisalo je Hogwarts, z zlatimi in lepimi, nagnjenimi črkami, še lepše napisanimi kot je bil rokopis dekleta pred njim. Sam je imel verjetno enega izmed najlepših rokopisov, kar so jih profesorji kdaj videli in vse, kar je pisalo v albumih in na njihovih platnicah je bilo njegovo delo. Nemo ji je podal album. Saj je malo slik notri in samo od Bradavičarke. Je pomislil in togo sedel v naslonjaču.